Maša za Domovino

Vlado Miheljak

29. 8. 2025  |  Mladina 35  |  Dva leva

»’Moja domovina, pa naj ima prav ali ne!’ je nekaj, kar domoljub ne bi smel niti pomisliti, razen v obupu. To je, kot bi rekli: ’Moja mati, pa naj je pijana ali trezna.’«
— Gilbert Keith Chesterton

»Antislovenec [Robert Golob, op. a.], ki je uzakonil krajo davkoplačevalskega denarja in laž pretvoril v vrlino. Podobnega so, ko je Italijo uničil, z njegovo konkubino leta 1945 v Milanu na bencinskem servisu obesili z glavo navzdol.«
— Podjetnik Aleš Štr ancar, lastnik portala I nfo360 in časopisa Domovina, je predstavil načrt, kako se dokončno rešiti levoliberalne nadloge (Omrežje X, 22. 8. 2025)

»En volk je ležal poleg drugega in nista se grizla, nista rinila drug v drugega. Nista se ljubila in nista se parila. A sta bila vseeno drug do drugega strpna – dva volkova.«
— Wölfelied, uglasbena pesem iransko-nemškega pesnika Saida v filmu Die Zweite Heimat režiserja Edgarja Reitza

Die Zweite Heimat – Chronik einer Jugend (Druga domovina – kronika neke mladosti) režiserja Edgarja Reitza, film, posnet leta 1992, je drugi del nemške trilogije Heimat (Domovina). Trilogija je na podlagi družinske sage družine Simon izjemno subtilno, a hkrati dokumentarno kronološko filigransko obdelala zgodovino Nemčije od leta 1840 do leta 2000. Zgodba nas vodi skozi turbulence poražene Nemčije po prvi svetovni vojni pa vse do ponovne združitve dveh delov, ki je ob nastajanju prvega dela filmske trilogije (1984) niti slutiti ni bilo mogoče. V filmu je ujeto vse od zafrustriranosti in nemoči prebivalstva po prvi svetovni vojni do vznika nacionalsocializma in ponovne vojne. V ozadju estetskih, umetniških, idejnih in življenjskoslogovnih iskanj se v drugem delu spoprime s krizo identitete obnovljene ponacistične Zahodne Nemčije, ki se v sedemdesetih letih izteče v levi ekstremizem/terorizem in institucionalni »lov na čarovnice«. V tretjem delu saga obdela še en veliki kulturnoidentitetni šok: ponovno združitev dveh ločenih polovic naroda.

V tej mojstrovini nemškega filma ima prav posebno mesto uglasbena pesem Wölfelied, iransko-nemškega pesnika Saida, saj avtor pooseblja še eno značilnost Nemčije v času gospodarskega razcveta od sredine šestdesetih let do danes: migracije, kulturne stike in krahe. Namreč, Said Mirhadi (rodil se je leta 1947 v Teheranu, umrl leta 2021 v Münchnu) je kot mlad študent prišel v Nemčijo iz Irana, kjer je bil zaradi delovanja proti diktaturi šaha Reze Pahlavija v nemilosti. Po padcu režima se je za kratek čas vrnil v domovino, a je bil zaradi teokratske diktature kmalu spet prisiljen emigrirati v Nemčijo. Said je simbol upornega intelektualca, ki je v vsaki domovini tujec na začasnem delu, z začasnim bivališčem.

Ob tem se porajajo vprašanja intelektualne avtonomije ob zadnjem ekscesu Aleša Štrancarja, ki je znan podjetnik in družbenik portala Info360 in časopisa Domovina ter je tudi v ozadju politično motiviranih nepodpisanih jumbo plakatov, razobešenih po deželi. O. K., ni treba občutiti prav veliko sočutja do politikov, če jih kdo ozmerja. Pa čeprav z Mussolinijem. A nakazati mogočo rešitev, kot je v Italiji v času brezvladja in brezpravja doletela diktatorja Mussolinija, je več kot napad na čast in dobro ime naslovljenca. Je napad na temeljne postulate demokratične družbe in države. Tožilstvo je zato pred resnim preizkusom doslednosti. Seveda marsikdo podobno razmišlja tudi o Janši. A če to kriči neki spletni, ulični ali gostilniški anonimnež, ni isto, kot če to govori premožni lastnik medijev, človek iz kroga blizu osrednje figure in formacije desnega političnega spektra, človek z izkazanimi političnimi ambicijami.

Ob tem pohodu novega političnega primitivizma se nenehno sprašujemo in čudimo, kako je mogoče sobivanje prevladujočih primitivcev in formalno izobraženih ter potencialno omikanih osebkov. Po podatkih tako imenovanih povolilnih izhodnih anket je v ZDA povprečen Trumpov volivec beli Američan moškega spola z najnižjo izobrazbo, iz ruralnega okolja s Srednjega zahoda ali z juga ZDA, pripadnik katere od fundamentalnih cerkva. A ne delajmo si utvar. Res so manj izobraženi, kot so bili volivci Kamale Harris, a še vedno jih je velik odstotek s končanim kolidžem in tudi iz urbanih okolij. Pri nas je podobno. Po podatkih Medianinih vzporednih volitev (POP TV, 8. 4. 2022) so Janševi volivci manj izobraženi moški iz ruralnega okolja (dvainpolkrat manj jih ima višješolsko/visokošolsko izobrazbo kot med volivci Svobode). A še vedno je tudi v kategoriji visokošolsko izobraženih cela armada Janševih volivcev. In še huje. V Janševem ožjem »mentalnem krogu« ni le kakšen Zver, ki je njegov zvesti sopotnik in sledilec od časov skupnega življenja v partiji (ZKS), kar je bila menda mladostniška zabloda, ampak tudi razni rupli, jambreki, turki, petriči … ki bi voditelja neartikulirane, primitivne množice (spomnite se prizorov pred sodiščem v Celju) morali z gnusom zavreči že zaradi predpostavljene intelektualne in splošnokulturne superiornosti. A tako kot so (z redkimi izjemami) bili v partiji, ko je bilo treba, in kasneje imeli kakšne občasne kaprice do novega gospodarja zaradi premalo namazanega kruha, so se na koncu znova in znova vračali k Janši.

Hja, »mladostniška zabloda« očitno ni vprašanje starosti, ampak je kronična, vseživljenjska degenerativna bolezen.