Čas pošasti

dr. Bogomir Kovač

29. 8. 2025  |  Mladina 35  |  Ekonomija

Ko staro umira, novo pa se še ne more roditi, napoči čas pošasti, je nekoč preroško zapisal Antonio Gramsci. Dramaturgija srečanja Trump-Putin na Aljaski in nekaj dni kasneje šolski primer ponižnosti evropskih voditeljev pri samooklicanemu vladarju sveta v Washingtonu sta klavrna napoved novega svetovnega reda. Svetovna ureditev, spočeta v krvavih nedrjih konca druge svetovne vojne, se nepreklicno lomi in z njo vse njene institucionalne iluzije globalne demokracije in mednarodnega prava. Dejansko so tudi takrat odločali o svetu zgolj trije voditelji, ZDA, VB in Rusije.

Združeni narodi in kopica mednarodnih institucij so bili kasneje zgolj kulisa navidezne enakopravnosti globalnega sveta. Zato je Donald Trump z zanikanjem mednarodnih institucij in prava zgolj groteskni simbol vrnitve v prihodnost. ZDA razglašajo, da ne bodo več zaščitnik »svobodnega sveta« na račun svojih strateških interesov. EU je danes zanj bolj ekonomski nasprotnik kot politični zaveznik. Rusiji se dobrika, da bi ošibil njeno zvezo s Kitajsko. Novi svet bo očitno s sporazumi na račun drugih spet krojila trojica velesil. Avtokratski režimi Trumpa, Xija in Putina so si vse bolj podobni in primerljivi.

Na tri zgodovinske vzporednice bodimo še posebej pozorni. Prva zadeva sosledje kriz po prvi svetovni vojni, vzpon političnega populizma in pospešeno militarizacijo držav. Pred stotimi leti je Evropa ponujala primerljiv politični kaos, razpad imperijev in komunistično Rusijo kot »naravno grožnjo« zahodnega sveta. Nemčija je bila podobno kot danes politično-ekonomsko frustrirana zaradi svojih razvojnih in političnih zablod in obakrat išče rešitev v pospešeni militarizaciji, skupaj z ostalo Evropo. Münchenski sporazum leta 1938 o priključitvi Sudetov Nemčiji mimo Češkoslovaške ni bila cena miru, temveč uvod v drugo svetovno vojno. In sudetska kriza spominja na sedanje reševanje miru v vzhodni Ukrajini.

Druga zgodba govori o sosledju treh znamenitih konferenc, v Teheranu, na Jalti in v Potsdamu. Voditelji ZDA, VB in SZ so kljub nasprotnim političnim stališčem v letih 1943–1945 našli skupen jezik pri interesni delitvi sveta in glede povojne ureditve. Pravica do samoodločbe narodov, svobodne trgovine in razorožitve napadalk se je deset let kasneje izrodila v hladno vojno. ZDA so oznanile, da bodo vodile »svobodni svet« in ga zaščitile pred komunističnimi nevarnostmi iz Moskve in Pekinga. In to očitno velja še danes, kljub razpadu SZ in vzponu Kitajske.

In tu je še tretja zgodovinska vzporednica. Postsovjetski prostor je zapolnilo 15 držav z odcepitvijo od nekdanje SZ. EU je z Natom posrkala njegov zahodni del, vzhodni del in Zakavkazje sta ostala pod ruskim vplivom. EU je mehčala notranje meje svoje integracije, Rusija jih očitno z nacionalnimi vprašanji ruskih manjšin želi utrjevati s silo. Problem zaščite manjšin in nedotakljivost meja sta postala mera politične hipokrizije in povod za konflikte. EU je pred dobrimi tridesetimi leti prva kršila te premise. Združitev Nemčij in delitev Češkoslovaške sta minili mirno, razpad Jugoslavije pa je končal v balkanskih vojnah. Kosovo se je lahko odcepilo in osamosvojilo od Srbije, v Ukrajini in drugod tega ne morejo in ne smejo storiti. Za izraelski genocid v Gazi veljajo druga pravila kot za ruski napad na Ukrajino. Vojaško nasilje in pokoli civilistov očitno ne poznajo meja. Zato je nedotakljivost državnih meja politična fantazma.

Očitno se iz teh zgodovinskih lekcij nismo ničesar naučili. Dogovori velesil mimo interesov drugih niso rešitev. Brezglava militarizacija ne prinaša miru, temveč vojne. Cementiranje meja in populistični nacionalizmi brez diplomacije vodijo v kaos. ZDA so doslej poskušale svet povezovati z ekonomskimi sredstvi, toda triumf ekonomskega neoliberalizma in političnega unilaterizma je končal v sosledju kriz, ekonomskem vzponu Kitajske in politični vrnitvi Rusije. Tako smo sredi velikega strateškega rivalstva treh velesil, ki si hkrati želijo deliti interesne sfere, se izogibati neposrednim konfliktom in prevladati druga nad drugo.

ZDA očitno vidijo Kitajsko kot osrednjega nasprotnika, Rusijo želijo zaplesti v Ukrajini in v Zakavkazju, EU pa nevtralizirati s pokrivanjem stroškov vojn na njenem obrobju. Rusija nasprotno v rivalstvu ZDA in Kitajske vidi svojo priložnost. Kitajska potrebuje Rusijo pri zagotavljanju novega globalnega ravnovesja moči proti ZDA. Trump pa želi občasno pritegniti obe na račun njune medsebojne slabitve. Paradoks strateškega triangla je, da vsak igra svojo dominantno igro na račun drugih dveh. Bolj ko katera sila poskuša prevladati, bolj krepi nasprotno dvojico. In tu tiči Trumpova zanka. Vojaška partnerstva (Nato, AUKUS, Quad) spodbujajo nasprotno stran, enostranska politična ponižanja in ekonomski pritiski krepijo protiameriško koalicijo. EU je dober dokaz te zmede.

Strateški triangel je stara Kissingerjeva domislica. Njeno bistvo je, da igro neodvisnih akterjev vodijo ZDA z veščo diplomacijo in dopuščanjem prostora nasprotnikom. Toda reči so danes obrnjene. Kitajska danes vodi igro, Rusija s Putinom brani svoj prostor, ZDA pa se panično prilagajajo. Toda z napačnimi sredstvi, politično agresivnostjo, vojaškimi grožnjami in ekonomskim diktatom. Nihče pa ne more mimo drugega in ravnotežja ni brez novih pravil igre. Multipolarni svet je rešljiv, toda ne brez dogovora. Ne treh, temveč vseh.