Seks

Sex, 2024, Dag Johan Haugerud

za +

Sanje.

Tradicionalna, normativna, heteroseksualna moškost ni le dolgčas, ampak je tudi utrudljiva – vprašajte le njenega velikega mučenika, Jacka Torrancea (Jack Nicholson), protagonista King-Kubrickovega Izžarevanja. Haugerudov Seks, prvi del trilogije Seks/Sanje/Ljubezen (ki jo pri nas gledamo v rahlo drugačnem vrstnem redu), ponuja nova mučenika te zadrgnjene, normativne, skrčene, inhibirane, toksične moškosti, brezimna uslužbenca dimnikarskega podjetja, navdušena družinska človeka, ki na lepem – z mešanico nepanične groze, ležerne tesnobe in uglajene začudenosti – spoznata, da je spolna identiteta bolj fluidna in eksperimentalna, kot sta mislila. Najprej svojo transformativno spolno prigodo razkrije ta, ki ga igra Thorbjørn Harr: v sanjah se mu je prikazal Bog, za katerega se je zdelo, da je Frida Lyngstad (iz benda ABBA), a se je potem hitro izkazalo, da je v resnici David Bowie – in Bowie, že itak ves postbinaren in neinhibiran, ga je gledal kot žensko. Ja, sanje se spreminjajo, ko o njih govorimo, kot pravi Harr. In ja, Harr uživa v tem, da ga Bowie »napada« – da ga torej objektivira in seksualizira.

A tu je trik: s tem, ko uživa v svoji objektiviranosti, legitimira in afirmira sam akt objektiviranja, za katerega se predpostavlja, da ga lahko moški po mili volji in brez slabe vesti prakticira. Potem pa svojo transformativno spolno prigodo razkrije še ta, ki ga igra Jan Gunnar Røise: neki klient je tako poželjivo strmel vanj, da je na koncu pristal na seks z njim. »Nisem vedel, da si gej,« pravi Harr. »Saj nisem«, odvrne Røise, ki se želji neznanca ni mogel upreti in ki kasneje svoji ženi (Siri Forberg) – ko debatirata o tej »čudni« epizodi – dahne: »Če spijem eno pivo, še ne pomeni, da sem alkoholik.« Ne da se nima za geja, ampak te spolne prigode sploh nima za skok čez plot. Občutek imate celo, da čaka na aplavz – ker se je osvobodil tiste utesnjene, toksične heteroseksualne moškosti, ker je torej »spregledal«. A tu je trik: ko moški »spregleda«, svojo toksičnost le stopnjuje – no, diverzificira.

S tem, ko svoje varanje žene prikazuje kot nekaj povsem normalnega in vsakdanjega (o svojem petminutnem »one-night standu« z neznancem itak pripoveduje tako hladno, distancirano in anekdotično, kot da se je zgodil nekomu drugemu), namreč reproducira spolno neenakost (z moškega vidika je zveza med moškim in žensko vedno »odprta«, »svobodna«), obenem pa deluje tem bolj regresivno, ker samo homoseksualnost prikazuje kot »doživetje« (kot dogodek, »nekaj novega« ipd.), ne pa kot spolno usmeritev, spolno identiteto. Sram in občutek krivde ga itak zgrabita le zato, ker se njegovi objokani ženi to, kar je storil, ne zdi ravno samoumevno in anekdotično. Detoksikacija moškosti ne pride kot jutro po neprespani noči. Toda ne prvi ne drugi dimnikar ne more reči, da ga hipna spolna prigoda ni transformirala – Røise mora v slogu »prešuštne žene« obljubljati, da ne bo več nikoli skočil čez plot, obenem pa mora, spet v slogu »prešuštne žene«, svoji ženi razkrivati detajle seksa z neznancem (kaj ti je delal, kako je to storil, ti je prišlo, te je bolelo ipd.), medtem ko se Harru, zborovskemu pevcu, glas senzualno, »feminilno« zviša, čeravno si ga je Bowie zaželel le v sanjah, a kdo ve, morda se mu obeta celo tranzicija spola, jasno, z Božjim konsenzom (Bog je Frida/Bowie, Frida/Bowie je Bog). To bi ga lahko osvobodilo toksične moškosti. Ne le sanje, tudi spolna identiteta se spreminja, ko govorimo o njej. In bolj ko govorimo o njej (in bolj ko sanjamo), tem bolj se spreminja. Seks, ki v monogamnosti vidi problem, vir toksičnosti in kontrole, če hočete, in ki ne skriva, da pop – ki ga tu pooseblja David Bowie oz. Frida v deificiranem Bowieju – še kako definira spolno identiteto (vsaj toliko kot Bog), je melanholično duhovita dekonstrukcija sanjavih grimas in kapric moške želje. A kaj, če si je Røise tisti fuk le izmislil? In kaj, če je le obsceni, seksistični vic o dimnikarjih kot »čistilcih lukenj« prignal do fantazijske skrajnosti? (art)

amiFuVm26NE