Drakula: Večna ljubezen

zadržan

Ljubezen njegovega življenja.

Saj poznate zgodbe o starejših moških in precej mlajših ženskah – no, Luc Besson, sicer ne ravno fen grozljivk, najde neminljivo metaforo teh ljubezenskih zgodb, saj Drakulo pozicionira kot zgodbo o fatalni ljubezni med štiristoletnim moškim in precej, precej mlajšo žensko, ki ga zelo, zelo spominja na njegovo mladostno ljubezen, za katero sam trdi, da je bila, kot bi rekla Taylor Swift, loml – »love of my life« (»What we thought was for all time / was momentary / still alive, killing time at the cemetery / never quite buried«). Ko namreč princ Vlad (Caleb Landry Jones) v 15. stoletju izgubi ženo Elisabeto (Zoë Bleu), ljubezen svojega življenja, besno križa duhovnika, se odpove Bogu in potem s svojega gradu samomorilsko – in burleskno – skače v smrt, dokler ne mutira v vampirja in se – kot grof Drakula – »prežarči« v Pariz 19. stoletja, kjer začne zalezovati Mino (Zoë Bleu), ki je videti kot reinkarnacija ljubezni njegovega življenja in ki se vanj zaljubi. Ljubezen je teror – izgubljena tem bolj.

Drakula, ki je preveč podoben Oldmanovemu Drakuli iz Coppolovega Drakule, telepatsko premika predmete, tudi križe (kot Carrie), nadleguje nune, ki se ga orgazmično oklepajo, a krvi ne spije prav dosti, saj nam film nenehno namiguje, da ni grozljivka, temveč zgodba o ultimativni ljubezni, ki pa jo sam neprestano minira in sabotira s flešbeki, tako da na ultimativno ljubezen dobesedno pozabi, obenem pa je povsem očitno bolj kot v ultimativno ljubezen zaljubljen v tarantinovskega duhovnika ( ja, Christoph Waltz), nadomestek Van Helsinga, ki iz vampirk izganja hudiča in ki ima vse najboljše replike. Film, ki Eggersovemu Nosferatuju ne seže niti do popka, mu celo pusti, da je karizmatičnejši od Drakule. (kino)