Knjiga / Luka Novak: Pariz na vse strani

+ + + +

Na temo Pariza ima knjiga v zadnjih nekaj letih kar nekaj tekmic: V kavarni eksistencialistov Sarah Bakewell, Pariz, ljubezni iz drugih časov Vesne Milek in Pohajalec Edmunda Whita.

Background Luke Novaka so številne osebne izkušnje (štiri leta šolskega otroštva, študentska perioda, desetletja obiskov in gostovanj), oče in stric kot časopisna dopisnika, podrobno poznavanje romanov Zolaja, Balzaca in Pereca ter kulturnih, gastronomskih in družabnih značilnosti. Tovrstni literaturi pač dajejo čar osebna doživetja. Struktura avtorjevega dela je geografsko zasnovana po okrožjih, ulicah, bulvarjih, na katerih vstopa v braserije, restavracije, bujone, operne hiše, trgovinice, knjigarne, modne hiše … Podatkov je nebroj, tudi avtorjevih domiselnih neposrednih povezav s celebritetami, ko denimo na ulici opazi Mitterranda ali pa ko kot deček dobi prek znanca na albumu podpis glasbenega zvezdnika Clauda Françoisa. Potem praktični izziv, ko namesto hotelov in sob najameš sobane na odmaknjenem gradu. Delo poleg očaranosti prinaša tudi distanco do kulinarične ponudbe in množičnih fascinacij, ko s samoironijo popiše obisk koncertne dvorane, ki je tako megalomanska, da s sedeža na višini 30 metrov nad odrom komajda kaj opazi. In seveda historične vpoglede – na vogalu ulice, kjer se dogaja Zolajeva Beznica, so zgradili veleblagovnico Tati.

Sam tekst teče bralno zanimivo, sicer linearno, pri čemer pa avtor prečesto zahaja v družinsko sago, ki je za literaturo pisana preveč hiperkorektno. Za esejistični naboj mu umanjkajo prigode. Zgodovinske še popiše, sam pa večinoma opazuje, beleži kratke dialoge s sorodniki, prijatelji in znanci, vendar so ti bolj efemerni, saj iz njih ne nastajajo zgodbe.