Po mestno v hribih

Bistro 9:45
Ravni Laz 18, Bovec
Tel.: 071 825 143
Do konca sezone, ko bo reč šla bolj v vikendaški režim, se 9:45 dogaja od torka do sobote od 12. do 22. ure, ob nedeljah in ponedeljkih pa počiva.

Ambient:
obnovljena alpska hiška, razširjena v generičen in brezoseben zimski vrt, v katerem pling-plonga še bolj generičen klavirski muzak

Napitki:
glede na šefov izvor je razumljivo, da na kratki vinski karti prevladujejo predvsem vipavska vina, skoraj vsa dajejo na kozarec, cene so približno dvakratnik vinotečnih

Vegetacija:
s sicer kratkega menija si lahko čisto spodobno trihodno špuro sestavijo tudi herbivori

Dostopnost:
9:45 ima nekaj parkirnih mest in je brez zaprek za gibalno ovirane

Fino:
ravioli s skuto
jelenov bržolni stejk 

Ne tako fino:
opečena cvetača
pavlova

Burata z breskvami in parmiggiana sta stali 14, postrvji sašimi 15, ravioli 16, opečena cvetača 19, jelenov stejk 25, sladici pa 8 evrov.

»Plus točke za spektakularnost dostopa so bile pričakovane, ne pa, da jih bo toliko,« je vrhovni inšpektor pokomentiral zapisnik, ki so ga predenj položili člani tokratne odprave na Bovško. Običajne spektakelske vedute, ki jih ponuja vožnja čez Predel, so bile tokrat nadgrajene še s sveže opranim ozračjem in poznopoletnimi zgodnjevečernimi zlatimi poševnimi osvetlitvami pobočij, svoje pa je dodala tudi fletna fasada na samem postavljene prenovljene hiške, v kateri deluje Bistro 9:45. Žal se je izkazalo, da je fletna samo fasada – notranjost naše destinacije je opremljena kot najbolj generičen kataloški bistro, brez kančka topline, domačnosti in osebne note; podobno kot z gptjem scimprano, praznega leporečenja polno predstavitveno besedilo na spletni strani.

S tatarcem, sašimijem, burato, tatakijem, ostrigami, gazpačem, ghijem, burgerjem, tartufi, bravniji in še čim je trendovsko globalno nastrojen tudi jedilni list, a ga šef na srečo vsaj tu in tam skuša lokalno obarvati. Hudo umamijasto parmiggiano dokonča s sladkasto svežo bovško skuto; z njo polni tudi raviole, ki jih omači z močnim, skoraj do sirupa zreduciranim fondom iz postrvi, polento pa skuha v sirotki in jo – ohlajeno in popečeno ob šalotkah, fižolovem pireju in okisanih redkvicah – priloži sočnemu, natančno pečenemu jelenovemu bržolnemu stejku. Ko lokalnost pogojno priznam še pečenim breskvam (te skupaj z vini reprezentirajo chefovo preteklost na Vipavskem) na burati, lahko povzamem, da bi se tu spodobilo streči vsaj kakšno čorbico, čompo/krompir in drobnico.

Ampak to so konceptualne zagate, v katere se zatikamo zgolj sitni lokalni jedci, tuji milenijski publiki, ki v sezoni večinoma polni 9:45, je verjetno lokalen celoten trikotnik Benetke–Dunaj–Budimpešta. Mlademu chefu nikakor ne gre očitati pomanjkanja kuharskega znanja, skoraj vse jedi – razen pavlove, ki je en brezvezen velik španski vetrc, in podrtije od opečene cvetače, za katero se zdi, da je tu samo zato, da se odkljukajo še vegani – so pripravljene iz številnih tehnično brezhibnih komponent in na krožnik postavljene do instagramskega očesa prijazno.

Med dokončevanjem rjavčka z odlično kremo iz bele čokolade in malin sem v glavi že snoval povzetek: z 9:45 ni nič zelo narobe, razen tega, da mu manjka lastne duše in lokalnega značaja (yuzu in drobnjakovo olje, ki se rada ponavljata v jedeh, nista ne eno ne drugo) in bi lahko obratoval kjerkoli. Še pripomba k zgodbici o imenu: Hojsova policijska ura se je začenjala ob devetih, ne ob desetih.