»Z genocidom v Gazi se fašizem ponovno uvaja kot normalna praksa«

Po podatkih z začetka tedna naj bi genocid v Gazi terjal že skoraj 63 tisoč smrtnih žrtev. Kot so nedavno razkrili pri britanskem časniku Guardian, neodvisnem izraelsko-palestinskem mediju +972 in hebrejskem Local Call, naj bi bilo tudi po podatkih izraelskih obrambnih sil več kot 80 odstotkov žrtev civilistov. Izrael medtem razmere zaostruje z napovedmi popolnega zavzetja mesta Gaza in širjenjem nezakonitih naselbin na Zahodnem bregu. O najnovejšem dogajanju in zgodovini konflikta smo se pogovarjali s palestinskim raziskovalcem na področju razvojnih študij dr. Tufikom Hadadom, ki je v Vzhodnem Jeruzalemu deloval kot vodja britanskega raziskovalnega inštituta Kenyon.

Zgodovina je priča, da je človek zmožen najhujših grozodejstev. In zmožen je tudi genocida. Vsak režim ga je zmožen, a zanj se odločijo samo nekateri. Kaj so glavni pogoji in vzroki, ki so botrovali temu, da je po njem posegel prav Izrael? >

Če pogledamo naravo nacionalnih sionističnih ideologij, ki tvorijo Izrael – tudi sionizem ima namreč različne tokove –, ugotovimo, da je bil njihov temelj zmeraj v ustvarjanju večinsko judovske države na palestinskem ozemlju. Že v osnovi si torej ni mogoče prizadevati za ta cilj, ne da bi izgnali palestinsko prebivalstvo. To nujno vključuje etnično čiščenje. Da bi to bolje razumeli, se je treba vrniti h koreninam sionizma.

Ta je nastal iz krize nacionalizma in tako imenovanega judovskega vprašanja, ki se je pojavilo v Evropi v poznem 19. stoletju, močno pa sta ga zaznamovala še neki drug tip nacionalizma, ki je slonel na geslu Blud und Boden (Kri in zemlja), in takrat močno prisoten kolonialni evropski nagon. Ko temu dodamo različne interese (evropske, ameriške, v preteklosti tudi interese Sovjetske zveze), ki so to območje od nekdaj razumeli kot strateško pomembno, dobimo nevarno kombinacijo in projekt, ki za svojo uresničitev nujno potrebuje nasilje.

Etnično čiščenje je stalnica Izraela od njegovih začetkov, zato Palestinci, ko govorimo o nakbi (v prevodu katastrofa, gre za poimenovanje eksodusa Palestincev z ozemelj, ki jih je zasedel Izrael med vojno leta 1948, op. a.), uporabljamo tudi izraz al-nakba al-musamira, kar pomeni stalno nakbo, saj je po letu 1948 ob vsakem ključnem zgodovinskem preobratu prišlo do novega poskusa množične razselitve Palestincev. Prvič leta 1948, ko je bilo izgnanih približno 750 tisoč ljudi, vmes je prišlo do novih poskusov z različnimi masakri, spet leta 1967, ko je bilo izgnanih dodatnega pol milijona Palestincev ... Med temi epizodami so obstajale izjemne omejitve življenja. Palestincem so se omejevale možnosti za delo, omejevala se je izdaja osebnih dokumentov, dostop do lastne zemlje in do vode – vse to, da bi jim otežili preživetje in jih prisilili v migracije. Med mirovnim procesom zadnjih 30 let sta bili njihova ozemeljska celovitost in zmožnost, da bi se ukvarjali z oblikami kolektivnega načrtovanja in samoodločanja, močno oslabljeni. Danes so okupirana ozemlja razdrobljena na okoli 50 otočkov, ki jih Izrael nadzoruje s strateških položajev. Mirovni proces je bil torej ugrabljen za uvedbo apartheida, ta pa je postal podlaga za genocid, ki ga lahko spremljamo danes.

Mirovni proces je bil ugrabljen za uvedbo apartheida, ta pa je postal podlaga za genocid, ki ga lahko spremljamo danes.

Razmere v Gazi se zaostrujejo. Izraelska vlada je ta mesec začela še kopensko ofenzivo, da prevzame mesto Gaza. Kaj bi to pomenilo za to že tako od vojne skorajda povsem uničeno enklavo? 

Ko govorimo o Palestincih, o arabskem prebivalstvu na tem območju, je treba povedati, da je Palestina veljala za eno najrazvitejših arabskih pokrajin nekdanjega osmanskega cesarstva. Mesto Gaza je največje palestinsko mesto in eno redkih, ki je preživelo nakbo in zato prevzelo zgodovinsko vlogo nekakšne prestolnice razseljenih Palestincev. Okoli 80 odstotkov prebivalstva Gaze so begunci. Gre torej za simbolično pomembno mesto, kjer so bili v 50. letih prejšnjega stoletja tudi poskusi razglasitve neodvisne palestinske države, zaradi njegovega pomena pa so ga obiskale številne znane osebnosti, denimo Che Guevara in Jean-Paul Sartre. Obenem gre za pomembno pristaniško mesto na vzhodni strani Sueškega prekopa, ki povezuje Zahod z Indijo ter stično točko med Afriko in Azijo, kar ga je zaznamovalo v njegovi zanimivi preteklosti.

Danes je veliko mesto s približno milijonom prebivalcev, precej večje je denimo od Ramale, in ohranja svojo pomembnost za palestinski odpor. Prav tam se je v 90. letih prejšnjega stoletja, po vrnitvi iz Tunizije, vzpostavila Palestinska osvobodilna organizacija (PLO). Izraelski načrt za uničenje mesta je tako povezan tudi s poskusom izničenja te zgodovine. Velik del načrta so že izpeljali iz zraka, zdaj pa govorijo o sistematičnem uničenju infrastrukture na tleh in prisilnem izseljevanju tamkajšnjega prebivalstva. Mesto Gaza trenutno še ni v celoti spremenjeno v ruševine, tako kot denimo Rafa, a načeloma je jasno, kakšni so izraelski nameni. V praksi načrt zavzetja Gaze pomeni uporabo težkega topništva proti prebivalstvu, ki se nima s čim braniti, in popolno uničenje mesta. Izrael je leta 1948 morda poskušal ustvariti vtis, da je bilo etnično čiščenje zgolj naključno in ne načrtovano – podobno, kot so se na vse pretege nekoč trudili nacisti prikriti holokavst –, sedaj pa je v tem precej bolj neposreden in svojega genocidnega namena sploh ne skriva.

Vzporedno z vojaško akcijo v mestu Gaza je izraelska vlada potrdila še tako imenovani projekt E1 na Zahodnem bregu, kjer se pod vlado Benjamina Netanjahuja pospešeno gradijo nove nezakonite naselbine. Lahko pojasnite, za kaj pri tem projektu pravzaprav gre? 

Ta projekt je predvsem dobra ponazoritev, kako Izraelova dejanja nimajo nič opraviti z »bojem proti terorizmu«, uničenjem Hamasa ali reševanjem talcev. Kaže pa, da je imel zmeraj jasen cilj: vzpostaviti judovsko državo s postavljanjem judovskih naselbin na okupiranem ozemlju, ki bi jih nato združili z ozemlji, osvojenimi že pred letom 1967, ko je potekala tako imenovana šestdnevna vojna. Njegova izvedba bi dejansko pomenila razdelitev Zahodnega brega na severni in južni del, saj predvideva širitev naselbin v osrednjem koridorju med Jeruzalemom in dolino reke Jordan, s tem pa preprečitev vzpostavitve enotne palestinske države na Zahodnem bregu, ki velja za največji kos še preostalega palestinskega ozemlja. To je tudi glavni razlog, zakaj so temu projektu že v preteklosti nasprotovali mednarodni zagovorniki mirovnega procesa. Z njegovo izvedbo bi težko še naprej trdili, da še zmeraj obstaja realna možnost za rešitev dveh držav.

Izrael v resnici nikoli ni bil zainteresiran za takšno rešitev, a je vsaj na videz delovala mogoča. Seveda bi bilo vsaj v teoriji mogoče vse nezakonite naselbine kasneje razgraditi in naseljence preseliti, v praksi pa bi bilo to skoraj nemogoče. Še posebej, ker so te naselbine zgrajene kot močno utrjene obrambne točke, ki delujejo kot vojaške utrdbe. Kar je bistveno: naselbinski projekt moramo dejansko razumeti kot del izraelske vojaške strategije. Če zahodnim silam ne bo uspelo zaustaviti projekta, bodo ostale brez dveh pomembnih argumentov, ki so ju dolgo prodajale Palestincem: prvič, da jim bo sodelovanje v mirovnem procesu prineslo lastno državo, in drugič, da sploh imajo partnerja, se pravi Izrael, s katerim se je mogoče pogajati. Z uresničitvijo tega projekta bi se ta dokončno razblinila.

Če je Izrael leta 1948 morda poskušal ustvariti vtis, da je bilo etnično čiščenje zgolj naključno, je sedaj v tem precej bolj neposreden.

Na septembrski generalni skupščini Združenih narodov naj bi več držav priznalo Palestino. To so napovedale Francija, Velika Britanija, Kanada, Avstralija in Malta. Članice organizacije so bile do takrat tudi pozvane, naj podpišejo tako imenovano newyorško deklaracijo, ki zahteva trajno premirje v Gazi in v ospredje postavlja prav rešitev dveh držav. Pa je ta sploh še mogoča? 

Rešitev dveh držav od sredine 70. let prejšnjega stoletja velja za nekakšen splošen operativni okvir, kako rešiti ta konflikt. Prav projekt E1 zato za Zahod pomeni zadrego. Že res, da velik del mednarodnega pravnega reda po drugi svetovni vojni temelji na načelu, da je pridobivanje ozemlja s silo nezakonito in da je vsako takšno dejanje vojni zločin – ampak Izrael to načelo vsakodnevno krši in ga je spodkopaval že prej. S tem projektom bi še dokončno pokazal, da nikoli ni bil naklonjen rešitvi dveh držav. Tukaj pa se pojavi zadrega Zahoda. Če se to zgodi, bo zahodni svet ugotovil, da v resnici nikoli ni resno premišljeval o alternativi.

Res pa je sicer, da nekatere države – in med njimi je tudi Slovenija – sprejemajo korake, s katerimi poskušajo preprečiti genocid. Del tega je tudi priznanje Palestine kot močna simbolična gesta. A dejansko se naredi zelo malo, da bi Izraelu preprečili nadaljevanje kolonialnega projekta, ki se v odsotnosti resnih sankcij nadaljuje in dodatno pospešuje, položaj Palestincev pa je vsak dan slabši. Ob tem, ko se razblinjajo udobne in romantične rešitve, kot je navsezadnje tudi rešitev dveh držav, pa vsaj na plano prihaja resnični obraz Izraela, ki ga ne zanimajo niti Palestinci, niti človeško življenje, niti mednarodno pravo. In hkrati nastajajo nove politične sile in gibanja, ki so ta trenutek morda še šibki in usmerjeni pretežno v zaustavitev genocida, a bi se lahko nekoč izkazali tudi za jedro širšega gibanja, ki bo oblikovalo nujne alternative.

Dolgo so primerjali južnoafriški apartheid z izraelskim režimom. Vendar pa je Južna Afrika danes na pravi strani zgodovine – prav ta je vložila tožbo proti Izraelu zaradi genocida na Meddržavno sodišče v Haagu. V Tel Avivu lahko spremljamo proteste, tudi v Netanjahujevi vladi se pojavljajo razpoke. Torej še obstaja upanje, da bi izraelska država lahko doživela prenovo? 

Prevelikih upov v izraelske politične sile vseeno ne bi polagal. Sionizem ostaja skupni temelj judovske države, kar seveda še ne pomeni, da v Izraelu ne prihaja do razprav in resnih delitev. A Izraelce večinoma še zmeraj združuje skupni kolonialni projekt, ki jim omogoča dostop do zemlje in gospodarske dejavnosti. Do spopadov med različnimi judovskimi skupnostmi prihaja predvsem glede tega, kako naj bi bil projekt voden, kdo naj bi ga upravljal in kdo bo imel od njega največje koristi. Stara aškenaška elita, ki je gradila ta projekt, se zdaj srečuje z vendarle dokaj stabilno koalicijo različnih judovskih tendenc – ultraortodoksnih in arabskih Judov ter fašističnih revizionistov –, ki se jim je uspelo demokratično povzpeti v strukture oblasti. Te delitve pa še ne ustvarjajo resne podlage za trditev, da bi imela katera od teh skupin resnično interes za zavezništvo s Palestinci ali njihove pravice. To se dosledno kaže zlasti v zadnjih letih mirovnega procesa, ko tudi tako imenovana levica v Izraelu ni nasprotovala poskusom desnice, da bi uveljavila svoj vpliv, in je sporazuma iz Osla podobno interpretirala kot podlago za apartheid in ne polno suverenost Palestincev.

Lahko pa rečemo, da so pomembno vlogo odigrali v prvi vrsti judovski glasovi, ki prihajajo od drugod in opozarjajo, da Izrael ne govori v imenu vseh Judov. Znotraj judovske misli so seveda zmeraj obstajale pomembne razprave, ki so sionizem zavračale na verski in sekularni podlagi. Trditev sionistov, da govorijo v imenu Judov sveta, je bila v tem smislu od nekdaj napačna in v resnici cinična, saj je pomenila, da zaradi sionizma niso trpele samo palestinske in arabske žrtve, temveč tudi Judje po svetu, ki so sionizmu nasprotovali oziroma so jih avtomatsko povezovali z njim. Veliko naporov je bilo potrebnih, da so takšni glasovi spet prišli v ospredje, zato so protesti judovskih skupnosti – na primer Jewish Voice for Peace (Judovski glas za mir), ki je v New Yorku organizirala proteste na železniški postaji Grand Central Terminal in Wall Streetu – tako zelo pomembni.

V knjigi Palestine Ltd. (Palestina, d. o. o.) ste Palestino primerjali z družbo z omejeno odgovornostjo. Kdo so potemtakem njeni največji delničarji?

 Ob mirovnem procesu in sporazumih iz Osla je postalo jasno, da ti poskusi ne vodijo k uresničitvi palestinske nacionalne samoodločbe, temveč se v ospredje postavlja vprašanje: Kako obvladati »palestinsko vprašanje« – za Izrael? Se pravi, kako ga omejiti in Palestince oropati političnih pravic, ne da bi jih povsem izbrisali. Čeprav danes v Gazi vidimo prav to, ko se genocid ponuja kot »možnost rešitve«. Toda v zadnjih letih je prevladoval mednarodni dogovor, da je treba »palestinsko vprašanje« nekako »upravljati«. Kot bi upravljali podjetje. Do preloma je prišlo med prvo intifado (1987–1991), ko je z množično civilno vstajo postalo jasno, da Izrael ne more več nadzirati Palestincev zgolj z vojaškimi sredstvi. Izraelska okupacija pa je pomenila, da judovska država nenehno obvladuje milijone nejudovskih ljudi, in to v nedoločenem, trajnem stanju, kar spodjeda samo idejo o judovski demokratični državi. Zato je moralo priti do mirovnega procesa. Ta pa je s sabo pod krinko »gradnje miru«, »razvoja« in »vzpostavljanja palestinske avtonomije« prinesel predvsem različne oblike finančnih tokov. Mirovni proces se je izkazal za velik diskurzivni in finančni projekt, katerega cilj je bil upravljanje »palestinskega vprašanja« v korist Izraela, vprašanje suverenosti in nacionalne samoodločbe pa v resnici ni bilo nikoli na mizi.

Glavni akterji (Združene države Amerike, Evropska unija, Izrael, Jordanija in palestinsko vodstvo) so v tem smislu delovali kot delničarji podjetja, vsak s svojim deležem in ravnijo moči. Posledica je bila poskus prepakiranja Palestine – iz gibanja za narodno osvoboditev v samoohranjajoč se, ekonomsko vpet sistem, v katerem so palestinske elite pridobile položaj v novi razredni strukturi, povezani z mednarodnim in izraelskim kapitalom. V zameno za pacifikacijo in postopno likvidacijo nacionalnih zahtev ter življenje v nekakšnih bantustanih. Danes vidimo, da je ta model dejansko propadel.

Palestinska uprava, priznanje katere je bil za palestinskega predstavnika vendarle dosežek sporazumov iz Osla, ne velja več za sogovornika za Američane in Izrael, niti za potencialno oblast, ki bi po koncu napadov lahko prevzela oblast v Gazi. Namesto tega se govori o alternativni tehnični upravi ali celo kakšnem poslovnežu, ki bi začasno vodil območje, ne pa o vrnitvi Palestinske uprave. To pomeni, da že med mirovnim procesom najšibkejšega »delničarja« ne priznavajo več kot verodostojnega akterja. Zakaj? Ker Palestinska uprava kljub vsemu še vedno ohranja povezavo s projektom nacionalne osvoboditve.

Iz te perspektive je treba razumeti tudi pomemben mednarodni prispevek h genocidu v Gazi. Mitologija o gradnji miru in državnosti, ki naj bi izhajala iz tako imenovanega mirovnega procesa, je prispevala k predstavi, da sta v tem »konfliktu« zmeraj obstajali enakovredni strani, ki sta ste iskreno pogajali. Namesto da bi se upoštevalo nekaj veliko bolj temeljnega: da je Izrael bil in ostaja kolonialni projekt, ki se dojema kot neizpolnjen, saj se čuti upravičenega do ozemlja »Velikega Izraela«. Prav zato do danes ne želi razglasiti svojih državnih meja.

Graditi sile, ki razkrivajo interese kapitala, je neločljiv del gradnje sveta s progresivno alternativo perverzni kombinaciji sil, ki lahko vodi celo v genocid.

Izrael rad goji transakcijske odnose z drugimi državami. V zameno za nevmešavanje Zahodu prodaja tehnologijo, ki se testira na Palestincih, tudi mirovni sporazumi s sosednjimi arabskimi državami pa so zmeraj prišli s koncesijami. Jordanija, na primer, je od Izraela močno odvisna pri virih pitne vode. Zdi se, kot da okupacija in genocid koristita vsem. 

Kar ste povedali, drži, a vendar bi pretirano posploševali, če bi rekli, da imajo na ta račun korist čisto vsi. Imamo žrtve in imamo dobičkarje. Tako kot so v nacistični Nemčiji obstajali korporativni dobičkarji, na primer IBM, imamo danes svoje – Google, Amazon, Microsoft ... Prav tu pa bi morala potekati ključna fronta današnjega boja, to pomeni identificirati, kdo ti dobičkarji so. Zato se mi zdi izjemno pomembno globalno gibanje za bojkot, dezinvesticije in sankcije (BDS) proti Izraelu, saj to pomeni glavno orodje za odvzem goriva, ki pomaga poganjati ta genocid. Prav v teh entitetah prihaja do namernega zamegljevanja, da bi preprečili jasno razkritje krvavih poslov, ki potekajo v ozadju. Gre za entitete, ki svoje namere skrivajo v excelovih preglednicah, letnih poročilih in netransparentnem deljenju dobičkov ter so močno integrirane v zahodni kapitalizem. Zato se ne smemo slepiti, da njihova zaustavitev ne bo prizadela akumulacije kapitala na Zahodu. Seveda ga bo! Vendar svet ni ustvarjen samo za ustvarjanje dobička – sploh, kadar moramo na njegov račun ubijati.

Gre torej za vprašanje, kakšen svet pravzaprav hočemo in s kakšnimi orodji ga bomo ustvarili. Graditi sile, ki razkrivajo omenjene interese, je neločljiv del gradnje sveta s progresivno alternativo perverzni kombinaciji sil kapitalistične akumulacije, militarizma in fašizma, ki lahko, kot vidimo danes, vodi celo v genocid. In kdo pravi, da je Evropa pred čim podobnim zaščitena? Ampak ne gre samo za evropski interes. Genocid v Gazi se tiče vseh nas. Izvaja se z našim denarjem, v našem imenu, z našo tiho privolitvijo. Temeljno načelo človeške solidarnosti nam narekuje, da ga zaustavimo. Stopnja uničenja, ki jo vidimo danes v Gazi, je grozljiva. Govorimo dejansko o eni najbolj uničujočih vojaških akcij v zgodovini. Odsotnost soočenja s tem in zelena luč, ki se daje temu nasilju, bosta imela resne posledice za vse. Kot rečeno, obseg uničenja v Gazi je ogromen, potencial za še večje uničenje pa tudi.

Kaj mislite s tem? V nekem vašem predavanju ste Gazo primerjali z Guernico leta 1937. 

Guernica je bila pomembna uvertura v bitko med progresivnimi silami in fašizmom, ki je kasneje izbruhnila v veliko večjem obsegu in privedla do največjega prelivanja krvi v človeški zgodovini. Na Gazo gledam podobno. Ideja o »trdnjavi Evropi« se predstavlja kot zaščita Zahoda, toda v resnici bo dogajanje v Gazi temeljno spremenilo tudi tega. Kot je uporabil pojem kolonialnega bumeranga že Aimé Césaire: svet je bil pretresen ob holokavstu, ker se je nasilje, ki je bilo dolgo znano in uveljavljeno na koloniziranem Jugu, nenadoma izvajalo znotraj Evrope same. Nobenega zagotovila ni, da se to ne more ponoviti. Še posebej, če se duh fašizma in nacionalizma spet legitimira in se mu dajejo v roke sredstva nadzora in uničenja, ki so danes še veliko močnejša kot v 40. letih prejšnjega stoletja.

Genocid v Gazi se tiče vseh nas. Izvaja se z našim denarjem, v našem imenu, z našo tiho privolitvijo. Načelo človeške solidarnosti narekuje, da ga zaustavimo.

Zato moramo nujno zaščititi progresivne vrednote, se postaviti za obrambo naših pravic in civilizacijskih dosežkov ter si prizadevati za preprečitev genocida. Če bomo legitimirali to, kar danes počne Izrael, bomo ustvarili možnosti, ki bi lahko ogrozili vse nas, našo zgodovino in zapuščino žrtev, ki so postavile temelje sveta, v katerem danes živimo. Ta ima seveda številne probleme in pomanjkljivosti, a hkrati je poln pomembnih dosežkov, ki jih ne smemo zavreči. V drugi svetovni vojni je umrlo več deset milijonov ljudi. Partizanski boj je bil boj proti nacizmu in fašizmu. Z genocidom v Gazi se fašizem ponovno uvaja kot normalna praksa in od nas se pričakuje, da to preprosto sprejmemo. Izrael zato razumem kot del širšega desničarskega projekta, ki poskuša spremeniti pravila igre na globalni ravni – v smer, ki bo močno preoblikovala naše demokracije, in svet, v katerem bo fašizem spet sprejemljiv. To pa odpira vrata v precej bolj mračnjaški svet. Prav zato morajo biti takšne sile ne le ustavljene, temveč tudi premagane. To je boj našega časa.