»Književnost ni nekaj, kar bi lahko ustavilo ali preprečilo vojno« 

IZJAVA DNEVA

"Kot pisateljica imam eno samo orožje: da prek pisanja podajam našo izkušnjo. V zadnjih treh letih še nikoli nisem občutila takega brezupa, kot ga občutim zdaj. Žal nimam odgovora na vaše vprašanje, čeprav me ljudje ves čas sprašujejo, kako je biti pisateljica v teh temnih časih, kot jim rečemo v Ukrajini. Književnost ni nekaj, kar bi lahko ustavilo ali preprečilo vojno ali pa vsaj malo izboljšalo svet, čeprav sem upala, da to zmore. Mislim, da smo vsi pisatelji vsaj malce idealistični, mislimo, da lahko s svojimi knjigami kaj spremenimo. Ampak v resnici ni tako."

"Moj položaj je drugačen tudi zato, ker večina mojih pisateljskih rojakov še vedno živi v Ukrajini; samo nekaj je takih, ki so zapustili domovino. Oni torej lahko o razmerah povedo veliko več kot jaz, ker dejansko delajo vse, kar lahko – pišejo, dajejo intervjuje, hodijo po literarnih festivalih. Zanje lahko rečem, da je pisanje njihovo orožje. Nekateri so tudi dobesedno prijeli za orožje: več kot deset prijateljev imam, ki so šli v vojsko in trenutno sploh ne pišejo."

"Nekoč sem že rekla, da je književnost kot cvetje na drevesu. Zelo je lepo, ampak ko pride vihar, je cvetje prvo, kar je uničeno. Književnost lahko predstavlja odrešitev na individualni ravni, v trenutku agresije in grožnje od zunaj pa nima nobene vloge za skupnost. Kot vidite, sem zelo razočarana."

(Ukrajinska pisateljica Tanja Maljarčuk, ki že vrsto let živi in ustvarja na Dunaju, o tem, kakšna je vloga pisatelja v času vojne; v intervjuju za MMC RTV Slovenija)