Pobegli svet

dr. Bogomir Kovač

5. 9. 2025  |  Mladina 36  |  Ekonomija

Blejski strateški forum (BSF) praznuje leta 2025 častitljivo dvajsetletnico. V tradicionalnem Trubarjevem duhu je stal in obstal kot pomembno evropsko ogledalo naše vsakokratne zunanje in tudi notranje politike. Njegova sporočilna moč in odmevnost nesporno rasteta in sta merljivi z vplivnostjo političnih gostov, izbiro osrednjih tem in prodornostjo razprav. Dejansko se vsako leto BSF vrti okoli istih vsebin, ki zadevajo balkansko vrzel evropskih integracij, pa stranpoti EU in globalne dileme sveta. Letošnje vodilo blejskega srečanja je metaforično in hkrati povedno. »Pobegli svet« pomeni, da smo v težko obvladljivem kaosu lokalnih, regionalnih in globalnih družbenih razmer vse bolj izgubljeni. Ekonomske zanke se zategujejo, politična hipokrizija narašča, vrednostni sistemi se nam razkrajajo. Mi pa si zatiskamo oči in upamo na odrešitev, ki je ni, v Ukrajini in Gazi, na Balkanu in vedno bolj zmedeni EU. BSF kakopak deli usodo primerljivih politično strokovnih srečanj, veliko praznih besed, malo uporabnega aktivizma. Odmeven kritični nastop Musarjeve in diplomatsko jasna sporočila Fajonove so bili dober slovenski kontrast meglenim izjavam Coste in Kallasove. BSF kljub vsem prizadevanjem spominja na usodo Beckettovega Godota. Vita contemplativa absurdnosti in brezizhodnosti našega časa.

Ostanimo za začetek pri BSF in njegovih perspektivah. Ustanovitev BSF je bila dobra poteza prve Janševe vlade in Ruplovih diplomatskih ambicij, čeprav so se ideje o nekakšnem slovenskem Davosu desetletje prej kalile v Drnovškovem kabinetu. Forum je nastal na krilih našega vstopa v EU, imel je sprva bolj regionalno kot širšo evropsko naravo. Nedvomno je BSF v teh dvajsetih letih pridobil mednarodno veljavo in utrdil svoj ugled. Stabiliziral je svojo institucionalno strukturo in dobro vodenje, razširil mrežo sodelovanja, poglobil svoj pomen za slovensko diplomacijo. Toda dve dilemi ostajata odprti. Ali naj bo BSF zavezan zunanjemu ministrstvu (MZEZ) ali naj postane avtonomen forum, naj ostane v okvirih blejske konference ali pa preraste v vseletno analitično mislišče? Za Slovenijo in BSF bi bilo najbolje, da postane avtonomna analitična institucija in ne odvisno trobilo vsakokratne vlade. Schwabov davoški organizacijski in finančni pristop je tu lahko dober zgled.

Kontinuiteta in relativna enotnost zunanje politike sta dokaz politične zrelosti države in njene mednarodne legitimnosti. Letos na BSF ni bilo desnega pola slovenske politike, prihodnje leto po volitvah morda ne bo levega in tako dalje. Letos desnica grmi o levičarskem sramotenju države, levica pa opozarja, da je BSF 2021 pod taktirko Janše in Logarja postal stičišče avtoritarnega vzhodnoevropskega populizma. Lani je BSF deloval pod naslovom »Svet vzporednih realnosti«, ko naj bi politično-ekonomski akterji presegli omejitve lastnih stališč na račun sodelovanja in doseganja skupnega dobrega. Za začetek naj bo to učna ura domače politike, kako priti do nadstrankarske mehke moči slovenske diplomacije.

Pod črto so zadnja tri srečanja na Bledu posvečena problemom multilaterizma v svetu in evropske strateške avtonomije. EU je bila vseskozi projekt za dobre čase, krize so zgolj krepile njeno sposobnost institucionalnih improvizacij in političnih kompromisov. Dejansko pa je osemdeset let podrejena strateškim interesom ZDA, model socialno-tržnega gospodarstva je razkrojil prevladujoči neoliberalizem, hkratno poglabljanje in širitev unije sta onemogočila njeno dobro vodenje. EU je danes ekonomsko neučinkovita, politično vedno bolj razglašena, glede vojn v Ukrajini in Gazi tudi moralno dvolična. Zato izgublja notranjo privlačnost in zunanji strateški vpliv, njen obetavni projekt pospešeno izgublja potrebno legitimnost. Nemčija, središčni ekonomski motor, je danes v strukturni razvojni krizi, novi zagon razvoju unije pa naj bi prinesla politika vojaškega keynesianizma. Zablodam EU ni videti konca.

Multilaterizem je po naravi reči inkluziven, temelji na konsenzu velesil, mreži mednarodnih institucij in legitimnosti globalne ureditve sveta. SZ in Kitajska leta 1945 nista kreirali zahodne svetovne ureditve, danes skupaj z drugimi to preprosto zahtevata od ZDA in EU. V Ukrajini se dejansko že bije vojna za to izbiro. Mirovni sporazum zato ne more biti regionalne narave z nekakšnimi nerešljivimi »korejskimi jamstvi«. V igri je veliko več, gre za sporazum o novi ureditvi sveta, drugačni od one leta 1945. Zato tod tudi ne more biti zmagovalcev in poražencev, dilema globalne vojne ali miru na jedrskih konicah pa zahteva razorožitev in ne oborožitev sveta. BSF 2025 je seveda zamudil priložnost takšnega sporočila.

Bodimo na koncu pozorni na dve drugi sporočili. V času BSF se je začel vrh Šanghajske organizacije za sodelovanje z voditelji 20 držav s Kitajsko, Rusijo in Indijo na čelu. Predstavniki treh milijard ljudi razpravljajo o delovanju multipolarnega sveta. V Bruslju pa je vseevropsko gibanje »Moj glas, moja izbira« na pobudo slovenskega Inštituta 8. marec zbralo več kot milijon podpisov za pravice žensk do varnega in dostopnega splava. Toda oboje šteje, nova mednarodna redistribucija moči velesil z mrkimi moškimi obrazi in čezmejna solidarnost za legalizacijo splava z nasmejano čutnostjo žensk. Da, politiko novega sveta bo krojil ženski in ne moški princip. Hic Rhodus, hic salta!