TV komentar / Čas normalnosti ubijanja

Vojna je res prekletstvo. Nas sploh še ganejo mrtvi v Ukrajini? Koga še zanima, da ljudje v Kijevu spijo na postajah podzemne železnice? Da po vsej Ukrajini ponoči komaj zatisnejo oči, ker čakajo, kdaj bodo zaslišali pritajeni zvok dronov? Vse to je le še novička. Da, z Gazo in Palestinci je nekoliko lažje. Tam pač vidimo umiranje, rane, izstradanost, stisko in grozo, vidimo tudi izraelske vojake, kako se izživljajo med ubijanjem. Palestinci nimajo drugega, le posnetke, to je njihovo edino orožje. A koliko naših celic se še sploh premakne, ko vidimo desettisočo fotografijo tega trpljenja? In kaj naj naredijo mediji, da bomo sploh še hoteli videti in gledati? Kako ljudem pokazati in povedati, kaj se dogaja, ne da bi v tem videli zgolj ponovitev včerajšnjega posnetka, tokrat z drugim umirajočim otrokom? Nekateri mediji so poročanje z vojnih območij Palestine in Ukrajine že popolnoma opustili, ker pač – nič novega ni. Ni novice, vse je enako kot včeraj.