Film / Chuckovo življenje

zadržan +

Konec sveta.

Chuckovo življenje je končno postalo zanimivo – povsod so oglasi, v katerih se kolegi Charlesu Krantzu (Tom Hiddleston), alias Chucku, zahvaljujejo za dolgoletno predano delo. Za 39 nepozabnih let. Letalo celo na nebu izpiše »Hvala Chuck«. Kdo je sploh to, se sprašuje učitelj (Chiwetel Ejiofor), ko se pelje mimo orjaškega reklamnega panoja s Chuckovo fotografijo. »Še nikoli nisem slišal zanj.« Nihče še ni slišal zanj. Chuck je brezimni uradnik, bančni računovodja, mož brez posebnosti, ki ga ni nihče opazil. Življenje je preživel v anonimnosti. Nikoli se mu ni nič zgodilo. In zdaj očitno odhaja. Toda ironično, ni le konec njegovega življenja, temveč tudi konec sveta – vesolje razpada. Kopičijo se potresi in požari, vulkani bruhajo (v Nemčiji!), mesta gorijo, ljudje umirajo in bežijo, zvezde izginjajo, celo Mars eksplodira, internet odpoveduje. Pornhub ne deluje več. »Jebena tragedija.« A kaj počne Chuck na oglasnih panojih? Kdo še oglašuje tik pred koncem sveta? Nič, kapitalizem očitno računa, da bo preživel konec sveta. In Chuck – čakajoč na aplavz večnosti – je zadnji mem apokalipse. Učitelj, utopljen v melanholiji, zadnje trenutke – kot da bi bral ono Kafkovo »apokaliptično« pismo Mileni – preživlja z bivšo ženo (Karen Gillan), toda njegov »Ljubim te« preseka konec sveta. A potem se film zavrti nazaj, tako da spoznamo Chucka, bančnega računovodjo, ki je prišel na seminar. Med odmorom tava po mestu in išče beat, na katerega bi zaplesal – in ko gre mimo ulične bobnarke, njegovo telo nepričakovano trzne in zapleše. Chuck odlično pleše, a ne ve, zakaj je začel plesati. Vseeno – nekoč itak ne bo mogel ne hoditi ne plesati, niti jesti ne bo mogel več, le spominjal se bo, kako se je nekoč ustavil in za hip zaplesal in kako je še prej, kot otrok (kar izvemo, ko se preselimo v njegovo mladost in otroštvo), plesal z babico (na Dance Hall Days) in z njo gledal mjuzikl Dekle z naslovnice, v katerem sta plesala Gene Kelly in Rita Hayworth, ter se prelevil v izvrstnega, šampionskega plesalca ter potem namesto umetnosti podlegel matematiki.

Chuckovo življenje, posneto po noveli Stephena Kinga, je puzzle, ki se odmotava preveč mehanično in obenem pretirano patetično, izgleda pa kot distopični otrok Kubrickove klasike 2001: Odiseja v vesolju, slovitega glasbenega videa Weapon of Choice, serije Cona somraka, Nolanovega Medzvezdja, Lyncheve Resnične zgodbe in Whitmanove kultne Pesmi o sebi, za katero vsi v tem filmu ponavljajo: »Velik sem, v meni so množice.« Multitude. Vseh ljudi se spominjaš – in ko umreš, je konec tudi človeštva in sveta. Film zmeša emocije in apokalipso, še več – prepričuje nas, da apokalipsa v ljudeh prebuja emocije, da jih torej konec dela emocionalne, zato pričakujte overdose nečesa, kar bi lahko imenovali optimistični, sentimentalni, inspirativni nihilizem. (kino)