Nedotakljivi

Melamin je kemična tovarna, ki v Kočevju stoji že celo večnost – točneje od leta 1954, ko je bila ustanovljena pod imenom Kemična tovarna Kočevje. Čeprav gre z vidika okolja in zdravja ljudi za umazano in nevarno proizvodnjo, je to podjetje s skorajda nedotakljivim statusom, kakršen navadno pritiče »največjim zaposlovalcem« na nekem območju. A tudi takšen neformalen status ne traja celo večnost. Melamin je v vojni z okoliškim prebivalstvom in njegovimi civilnimi iniciativami, pa tudi z »lastnimi« delavci. Namesto da bi izplačal vsaj osnovne reparacije, je pred dnevi vložil odškodninsko tožbo zoper preživele svojce enega izmed delavcev, ki so umrli v tragični industrijski nesreči maja 2022.

Dvanajstega maja tistega leta je v središču Kočevja odjeknila močna eksplozija. Šlo je za delovno nesrečo v Melaminu, v kateri je umrlo sedem delavcev. Iz poročila o okoliščinah nesreče, ki so ga pripravili na ministrstvu za okolje, izhaja, da je bila »človeška napaka« – kot je nesrečo tedaj opisal direktor Srečko Štefanič in s tem s prstom pokazal na delavce in skušal razbremeniti podjetje – ki je botrovala nesreči, pravzaprav neskončno banalna. Eden izmed voznikov cistern z vhodnimi surovinami oziroma tekočinami je cisterno parkiral pred napačno mesto za prečrpavanje surovine v vhodni rezervoar v podjetju. Izkušeni delavec s sedemletno prakso v tem podjetju Mario Južnič, katerega bližnje zdaj odškodninsko toži Melamin, je tako prečrpal napačno surovino. Sledili so mešanje dveh reaktivnih tekočin, eksplozija in požar, v katerem so umrli štirje slovenski, dva bosanska in en makedonski delavec in jenastalo za približno 37 milijonov evrov gmotne škode.

Šlo je za tako banalno napako, da je organizacija in sistem dela sploh ne bi smela dopuščati. Tako banalno, da se ne bi smela zgoditi. Tako banalno, da bi jo bilo mogoče preprečiti že z različnimi premeri priklopnih in odklopnih pip oziroma ventilov. S tem namreč priklop in z njim mešanje zares nezdružljivih tekočin sploh ne bi bilo mogoče. Navsezadnje, na bencinskih servisih so še celo ročice za dizelsko gorivo in bencin različnih debelin, da se zgodi manj napak pri točenju pogonskega sredstva, pa sploh ne gre za nevarno »človeško napako«.

Tudi iz omenjenega poročila izhaja, da so bila v tedanjem sistemu dela tveganja za takšno nesrečo mešanja dveh reaktivnih surovin zelo velika, prevelika, in da bi jih podjetje lahko oziroma moralo preprečiti. Poleg tega iz poročila izhaja še, da je tudi tam, kjer so v podjetju imeli zapisana različna varnostna priporočila, navodila in standarde, dejansko delo pogosto potekalo mimo njih, zato sploh niso dosegala svojega namena.

Melamin naj bi zviševal raven varnostne kulture v podjetju, vedno nove delovne nesreče to trditev izpodbijajo.

Zaključki poročila ministrstva za okolje ter tudi zaključki poročila inšpektorata za delo so jasni, odgovornost za nesrečo nosi podjetje, ker ni poskrbelo za zadostne varnostne standarde, čeprav bi moralo. Ne nazadnje je inšpektorat že septembra 2022 zaradi suma storitve kaznivih dejanj tožilstvu naznanil več oseb. Policija pa je po enoletni preiskavi, marca 2023, na ljubljansko tožilstvo vložila kazenske ovadbe zoper štiri fizične osebe zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu in kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti. Med ovadenimi so direktor kemične industrije, vodja proizvodnje, varnostni inženir in tudi direktor podjetja Srečko Štefanič, policija pa je ovadila tudi eno pravno osebo, torej podjetje Melamin.

Skladno s tem so svojci Maria Južniča s podjetjem želeli doseči sporazum o odškodnini, ki je v takih primerih po zakonu dolžnost podjetja. A ker so v Melaminu zavlačevali in nikakor niso želeli podati ponudbe za odškodnino, so bili svojci primorani vložiti tožbo. V njej zahtevajo 149 tisoč evrov, zahtevek pa je sestavljen po zakonskih pravilih za odškodnino za izgubo bližnjega, za plačilo in vzdrževanje groba ter za nepremoženjsko škodo zaradi posegov v osebnostne pravice oziroma pieteto pokojnega z neprimernimi izjavami vodstva podjetja.

Andrej Pohar iz Odvetniške družbe Čeferin, Pogačnik, Novak, Koščak in partnerji, ki zastopa svojce Maria Južniča, pojasnjuje, da jih je tožba, ki so jo zoper njihove stranke vložili v podjetju Melamin, presenetila: »Podjetje se ni vključilo v zapuščinski postopek, ni se tam pojavilo kot upnik, ni priglasilo terjatve. Pridobilo je zgolj zapisnik zapuščinskega postopka in glede na to, da je bila taksa odmerjena za zapuščino v vrednosti od 50 do 60 tisoč evrov, je vzelo zgornji znesek in zahteva 60 tisoč evrov.« Drugače kot kazenska odgovornost se civilna, odškodninska odgovornost lahko podeduje, a le do višine vrednosti premoženja v zapuščini. Od tod tudi znesek 60 tisoč evrov v Melaminovi tožbi zoper svojce delavca, saj naj bi toliko znašala celotna zapuščina v nesreči umrlega delavca.

V podjetju sicer od začetka zatrjujejo, da je v nesreči nastalo za 37 milijonov evrov škode, od zavarovalnice pa je prejelo zgolj 17 milijonov evrov. »Če ti manjka 20 milijonov evrov in potem tožiš za 60 tisoč evrov, je to povsem neresno in nesmiselno. Gre za nagajanje. Ministrstvo in inšpektorat sta ugotovila, da odgovornost nosi delodajalec, ne delavec, in sicer zaradi številnih kršitev in varnostnih pomanjkljivosti na strani delodajalca,« še pravi Pohar. Melamin pa v tožbi zatrjuje točno to, da je delavec povzročil nesrečo in da morajo njegovi dediči odgovarjati za škodo. »Menimo, da je naša tožba utemeljena, na to temo obstaja tudi precej sodne prakse in glede na to mislimo, da je seveda njihova tožba neutemeljena,« še pravi Pohar in dodaja, da so v primeru odgovornosti delavca »zahtevani še višji dokazni standardi odgovornosti kot na strani podjetja. Melamin bi namreč moral dokazati za tega delavca najvišjo stopnjo odgovornosti, točneje naklep ali vsaj hudo malomarnost, vendar to ne ustreza realnosti. Smisel tožbe je v pritisku na delavčeve svojce, v dodatnih stroških zanje, v povzročanju nevšečnosti.«

Na Melamin smo se obrnili za pojasnila, a dobili vsaj z vidika umrlih delavcev in njihovih bližnjih precej ciničen odgovor, da »zaradi spoštovanja do vseh vpletenih in občutljivosti okoliščin, povezanih s pravnim postopkom, do njegovega zaključka zadeve ne komentiramo«. Pred tednom dni so nadaljnje sodelovanje z vodstvom Melamina odpovedale združene civilne iniciative, ki jim je kočevski občinski svet podelil mandat za zastopanje javnega interesa v tem podjetju. K temu jih je poleg tožbe zoper svojce umrlega delavca, ki so jo označili za »prikrito in nečastno ravnanje«, prisilila nova hujša delovna nesreča iz sredine avgusta, ki bi jo bilo tudi mogoče preprečiti z upoštevanjem osnovnih varnostnih standardov. Trije delavci so v industrijskem mešalniku pritrjevali motor, ko so se zaradi njihove skupne teže sprožila tipala in zagnala napravo, pri čemer je bil eden izmed njih huje poškodovan. Da posledice niso bile še precej hujše, se lahko zahvalijo le srečni okoliščini, da v tistem trenutku motor še ni bil v celoti pritrjen.

»Delovna nesreča je razkrila popolno neskladje med deklariranim spoštovanjem varnostnih protokolov in dejanskim ravnanjem podjetja Melamin. Ugotavljamo, da je zaradi takšne malomarnosti ogrožena varnost poslovanja v obratu in njegovi okolici, s tem pa tudi zdravje in življenje zaposlenih ter prebivalcev v bližini. Stanje varnosti je enako tistemu, kakršno je bilo pred delovno nesrečo in ob njej 12. maja 2022,« so zapisali v združenih civilnih iniciativah. Dodajajo, da so se za sodelovanje z Melaminom odločili v dobri veri, da bo podjetje resno vzelo zaveze, da bo zagotovilo napredek pri varnostni kulturi, a so dokončno »izgubili zaupanje v vodstvo podjetja, ki deluje tako po svoji presoji kot tudi po navodilih večinskih lastnikov«.

Večinski delež v podjetju Melamin obvladuje družina podjetnika Aleša Štrancarja, podpornika politične desnice.

Civilne iniciative omenjajo tudi odgovornost lastnikov, kar je logično. Podjetje za varnostno kulturo nameni točno toliko energije (in predvsem sredstev), kot to še ustreza lastnikom, ki jim gre za dobiček. Ali in v kolikšnem obsegu so spremembe lastništva vplivale na nizko stopnjo varnostne kulture, nesreče in vsesplošno vojno podjetja s

prebivalci in delavci, ni mogoče kar tako ugotoviti. A dejstvo je, da se je slabega pol leta pred prvo večjo nesrečo, točneje decembra 2021, zgodila večja sprememba v lastniški strukturi. Slaba banka (Družba za upravljanje terjatev bank) je tedaj, v času vlade Janeza Janše, ko jo je vodil njegov odvetnik Franci Matoz, svoj delež dobrih 30 odstotkov delnic prodala avstrijskemu podjetju Pantha Rei, ki je v 90-odstotni lasti slovenskega podjetja AbPhage. To podjetje je s 33,29 odstotka delnic postalo največji lastnik Melamina.

In kaj je družba AbPhage? Register izkazuje, da sta lastnici podjetja Vida Štilec in Marjeta Štrancar, hči in žena podjetnika Aleša Štrancarja, čeprav je ta pred časom svojo povezanost z omenjenim podjetjem zanikal. Na Štrancarja je širša javnost postala pozorna v zadnjih letih – ko je prevzel ali ustanovil nekaj desnih medijev, organiziral prikrito financiranje protivladnih jumbo plakatov ter začel javno napadati sedanjo vlado. Nedavno je recimo premiera Roberta Goloba primerjal z italijanskim fašističnim voditeljem Benitom Mussolinijem in dodal, da že vemo, kako je ta končal, saj »so ga leta 1945 v Milanu skupaj z njegovo konkubino na bencinskem servisu obesili z glavo navzdol«.