Politiki imajo proste roke pri rabi modrih luči na cesti

Javnost in mediji se zgražajo

Ko je predsednica republike Nataša Pirc Musar pojasnjevala odločitev, da se iz Portoroža v Beltince odpelje s policijskim helikopterjem namesto s (službenim) avtomobilom, je dejala, da je šlo za odločitev varnostne službe, ker »stati v kolonah za predsednika varnostno ni sprejemljivo«. To pomeni, da policisti, ki predsednico (in druge varovane visoke funkcionarje) navadno prevažajo v avtomobilu, ob vsakem zastoju, prometnem zamašku ali koloni (lahko) vključijo modre luči in z varovano osebo nemoteno nadaljujejo pot.

V Sloveniji je bilo kar nekaj funkcionarjev izvršilne veje oblasti ujetih pri vožnji z vključenimi modrimi lučmi, ki se je javnosti zdela neupravičena, pretirana, nespodobna in nemoralna in so jo tudi poznavalci policijske taktike in metodike označili za prekoračitev ali vsaj kršitev veljavnih pravil za uporabo sredstva. Nekajkrat se je ustvaril vtis, da je glavni razlog za rabo modrih luči izogibanje zastojem in divjanje po cestah.

Samo v sedanji vladi je bilo več takšnih primerov. Obrambni minister Borut Sajovic se je konec lanskega leta odpeljal mimo zastoja, ki je na avtocesti nastal zaradi nesreče. Kasneje ni znal pojasniti, kaj je bil razlog, kam se mu je mudilo, policija pa je podala podobno pojasnilo kot v predsedničinem primeru – v  grobem, da ni varnostno sprejemljivo, da minister stoji v koloni. Ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh je z modrimi lučmi vozila v drugi državi, Avstriji, in bila (tudi zaradi tega) nazadnje primorana odstopiti.

Kakšna je torej pravna podlaga za rabo modrih luči pri prevozu politikov, kaj piše v zakonu, v podzakonskih aktih?

Zakon o pravilih cestnega prometa pravi, da »voznikom vozil s prednostjo, vozil za spremstvo in vozil v spremstvu ni treba upoštevati prometnih pravil in prometne signalizacije, vendar morajo voziti na tak način in s takšno hitrostjo, da ves čas obvladujejo vozilo in da ne ogrožajo drugih udeležencev cestnega prometa ali njihovega premoženja«. Ko imajo vozniki politikov enkrat vključene modre luči, lahko na cesti počnejo tako rekoč karkoli, le da se pri tem ne zgodi nesreča.

Ker zakon v teh primerih omogoča proste roke, se zdi pomembno vprašanje, kakšni so pogoji za rabo modrih luči, kdaj jih voznik sploh lahko vključi. O tem v pravnih aktih ni niti besede. Kadar policija pojasnjuje uporabo modrih luči, pogosto slišimo, da je ta odločitev prepuščena »strokovni presoji« voznika, varnostnika, policista torej. To pa je, resnici na ljubo, tveganje že samo po sebi, če o tem lahko prosto odločata policist in »njegov« politik.

A dokler je ureditev takšna, kot je – in če malo pretiravamo, omogoča tudi rabo modrih luči za pravočasno dostavo politikovih otrok v vrtec ali šolo, saj s tem predpisi ne bi bili kršeni –, se brez potrebe jezimo. Tudi dilema, ali in v katerih primerih gre za varnostno vprašanje ter v katerih zgolj za oblastne privilegije, je nepotrebna. Natančnejša zakonska ureditev bi v resnici koristila tudi politikom in drugim funkcionarjem, saj bi jim potem težje očitali zlorabo.