Levica bo dobila dvoglavo vodstvo, prihajajo novi referendumi in predvolilni čas

Stranki Levica se 4. oktobra obeta volilni kongres, do parlamentarnih volitev ni daleč in Levica naj bi na kongresu »okrepila« vrste. Vse to je pričakovano – tudi kakšni drugi parlamentarni stranki se jeseni obeta novo vodstvo. Levica bo uvedla sopredsedovanje, vodila naj bi jo dva koordinatorja. Po vsej verjetnosti bosta to Luka Mesec in Asta Vrečko, ki naj bi, vsaj tako bi se spodobilo, na volilnem kongresu podala novo vizijo stranke.

Ta poteza se zdi razumna. Prav je, da ima politična stranka v predvolilnem času pripravljenih več ljudi, ki bodo zagovarjali njena stališča in ideje. Prav tako se zdi smiselno, da se delo v stranki porazdeli, oba, Luka Mesec in Asta Vrečko, opravljata ministrsko delo, v predvolilnem času pa si težko hkrati dober minister in dober predsednik stranke. A vseeno se zdi dvoglavo vodstvo oblika tovariške kritike Aste Vrečko, ki pred volitvami ne more odstopiti. Levica še enega puča, še enega političnega prepira ne bi preživela.

Kolektivna predsedstva niso nič posebnega. Tudi Levica ima s kolektivnim predsedstvom izkušnje, nekoč so jo (pod drugim imenom) vodili Matjaž Hanžek, Violeta Tomc in Luka Mesec. Levici sorodna Vesna ima prav tako kolektivno vodstvo – vodita jo Urška Zgojznik in Uroš Macerl. Podobno je z nemškimi in avstrijskimi Zelenimi ali z Die Linke. Različna merjenja Levici pripisujejo dovolj velike možnosti za ponovno uvrstitev v parlament, hkrati pa ji ne napovedujejo preboja nad mejo šestih ali osmih odstotkov.

Vse to dogajanje je treba razumeti z vidika prihajajočih mesecev. Sloveniji grozi kopica referendumov – denimo tisti o prostovoljni pomoči pri končanju življenja ali oni o pokojninski reformi –, pri čemer je stvar političnega premisleka, kdaj bi bilo te referendume modro izpeljati in ali naj bodo vsi na isti dan. O tem odloča parlamentarna večina. Po svoje se zdi smiselno, da se izpeljejo skupaj s parlamentarnimi volitvami. Politična teorija namreč pravi, da je ob referendumih volilna udeležba, še posebej, kadar gre za jasna referendumska vprašanja, višja. To se je pokazalo na zadnjih evropskih volitvah, ko je koalicija hkrati izpeljala tri posvetovalne referendume, volilna udeležba na evropskih volitvah pa je bila za 12 odstotnih točk višja od tiste leta 2019. Višja volilna udeležba daje volitvam večjo demokratično legitimnost. Višja volilna udeležba bolj koristi strankam leve sredine kot stranki Janeza Janše, saj ima ta zvesto, a omejeno volilno bazo, v katero sodi približno 300 tisoč ljudi.

Toda v politiki vnaprej ni nikoli nič določenega. V ozračju nasprotovanja vladi Roberta Goloba, to je cilj opozicije, izbira novega predsednika vlade neposredno vpliva na izid referendumov. Volivci lahko, to omenjamo le kot primer, pokojninsko reformo, še prej mora biti zbranih dovolj podpisov, zavrnejo, ne zaradi njene dobre ali slabe vsebine, pač pa zato, ker preprosto ne podpirajo vlade. Velja tudi nasprotno. Volivci, ki ne podpirajo naukov katoliške cerkve in zavračajo svetohlinsko agitacijo Aleša Primca, bodo podprli zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, hkrati pa obkrožili stranke, ki bodo ta zakon podpirale (če bo seveda ta referendum pomladi).

Vsa ta preigravanja in strateški premisleki pa so v resnici odveč. Stvari so kristalno jasne. Volitve bodo aprila, verjetneje že marca. Koalicija ima še nekaj mesecev, da opravi, kar si je zamislila. Volivci jo bodo na koncu sodili po zadnjih potezah, po tem, kako uspešno bo zagovarjala zakone, ki jih je sprejela, po tem, kako bo znala utemeljiti svoje uspehe in napake, po tem, kako dolgo bo ostala skupaj. Mandata vlade Roberta Goloba še ni konec, na volitvah pa praviloma zmagujejo tisti, ki znajo prisluhniti volivcem in ki znajo voditi politično tekmo