Avgust Demšar: Vrelec življenja

+ + +

Zdraviliški dolgčas

Avtor (1962), ki ustvarja pod imenom Avgust Demšar, je med najuspešnejšimi domačimi pisci kriminalk, k največ njihovim razpletom pa je prispeval policijski inšpektor Martin Vrenko. Včasih tudi intuitivno, in ker so mu očitki o njegovih metodah verjetno prišli na ušesa, se zdaj, v zdravilišču, kjer se ukvarja s sanacijo poškodbe, ki jo je staknil kot stranski in zasebni preiskovalec v vasi Vodnjaki, o čemer smo brali v Demšarjevi s trupli nastlani trilogiji Vodnjaki, v notranjih monologih spoprijema tudi z odgovori na vprašanja o razmerju med razumom in intuicijo pri policijski preiskavi. Ali pa med reševanjem sudokujev razmišlja o rešetki, ki jo mora policijska preiskava brez preostanka zapolniti.

Vmes opazuje in sklepa, njegov um, čeprav upokojen, se očitno vrti okoli sumničenj, ki so povezana s poklicem; vse kaže, da ima abstinenčno krizo, dela in tuhta tudi takrat, ko ni treba, zato ob najdbi trupla najprej pomisli na umor. Potem s strahom opazuje, kako kontaminirajo prizorišče in otežujejo forenzične postopke, čeprav na prvi pogled ni nič sumljivega, naravna smrt, zdravniško potrjena. Vendar tudi kremacijo trupla, ki bi požgala še zadnje upe na raztelešenje in laboratorij, že vzame kot izbris dokazov; enkrat kriminalist, vedno kriminalist.

Sumljivih je dovolj naokrog, motivov tudi, kolikor jih Vrenko ne pozna sam, mu jih ponudita opravljivki, ki očitno prečešeta vse, kar zapišejo rumeni mediji, in prebereta sleherni tam objavljeni intervju. In si vse kakopak zapomnita. Tudi združba v zdravilišču je pestra, skromni bogataši, ki so ravno prodali firmo, sorodniki zdravljencev, zunanji obiski in osebje, ki ima prav tako kakšno skrivnost in razlog za laž, pa še za kaj. Vrenko seveda spet diskretno požene svoje bivše podrejene in sodelavce; ti opravijo spletno forenziko, iščejo namige in motive z družabnih omrežij, posredujejo podatke, ki jih sicer ne bi smeli, ampak Martin je tako šarmanten in s takšnim renomejem, da ne morejo reči ne. Čeprav sam preiskovalec prav tako niha; kaj pa, če je bila res samo smrt, pravzaprav celo nekako napovedana, glede na splošno zdravstveno stanje preminulega, o katerem tudi sam rad razlaga, kot je nasploh zgovoren, v savni pa še prav posebej.

Pa vendar, Vrenko metodično, nepopustljivo beleži in pomni, gleda prospekte s tlorisi zdravilišča, vmes reče kakšno o fobijah iz otroštva, o ogrevanju trupla in potenju po smrti, če gre za savno, predvsem pa poskrbi za vpogled v pestro zdraviliško ponudbo od terapij do različnih vrst savn. Ob njegovi sumničavosti, tudi do lastnih postopkov, ob znanju in podatkih, potrebnih za preiskavo, ki je morda nepotrebna, dobimo uvid v njegovo poživljanje sicer precej dolgočasnega zdraviliškega vsakdanjika. In vpogled v um deloholika, ki mu ne zdraviliška rutina in ne upokojitev ne moreta odvzeti strasti do preiskovanja.