Digitalni vratarji

Medmrežje se je z leti izrodilo v greznico sovraštva in potencialno škodljivih vsebin, na katere so neizogibno najbolj občutljivi najmlajši – torej prav tisti del uporabnikov, ki na spletu preživi največ časa. Internet je minsko polje, polno zahrbtnih pasti: od radikalizacije zakompleksanih dečkov, kakršno je spomladi pronicljivo obravnavala britanska miniserija Adolescenca, prek neskončnih arhivov hardcore pornografije, ki so dostopni komurkoli in kjerkoli, do uničujočih posledic za duševno zdravje mladih, ki preveč časa preživljajo na družbenih omrežjih.

Ni dvoma, da je treba nekako vzpostaviti nadzor nad kaosom tega Divjega zahoda, ki mu mladi vsak dan posvetijo približno toliko časa kot spancu. Ni dvoma, da je treba zmanjšati moč tehnoloških gigantov, kot je na primer Meta (Facebook, Instagram, WhatsApp), ki so prevzeli lastništvo nad pozornostjo (mladih) uporabnikov. Ni dvoma, da je treba mlade nekako zaščititi pred spletnimi vsebinami, ki jim lahko potencialno škodujejo. A tu lahko hitro zatavamo na sila spolzek teren, na katerem varovanje otrok postane krinka za orwellovski vladni nadzor, nebrzdano cenzuro in poseg v zasebnost. To je te dni postalo jasno v Veliki Britaniji, testnem terenu za izvajanje trdih ukrepov za zaščito mladih uporabnikov spleta, kjer je konec julija začel veljati kontroverzni Akt o spletni varnosti, ki dviguje veliko prahu.

Spodkopavanje jamstva zasebnosti

Akt o spletni varnosti je leta 2023 sprejela prejšnja konservativna vlada, ki jo je vodil Rishi Sunak, te dni pa zakon uvajajo laburisti, ki obstoječih nastavkov Akta niso bistveno spremenili, uvajajo pa ga postopoma in metodično, začenši z ukrepi, ki so popolnoma zdravorazumski in temeljijo na že uveljavljenih praksah regulacije medmrežja. Med njimi je odstranjevanje nezakonitih vsebin, kot sta otroška pornografija in teroristična propaganda, in vzpostavitev učinkovitejših sistemov za prijavo spornih vsebin.

V kasnejših fazah ukrepi čedalje bolj posegajo v uporabnikovo zasebnost: v finalnem valu ukrepov naj bi bil britanski regulator Ofcam, ki mu je vlada prek Akta o spletni varnosti zagotovila preveliko moč, pooblaščen celo za branje šifriranih sporočil v klepetalnikih z »end-to-end enkripcijo«, kot sta denimo Signal in Telegram. Šifrirano sporočanje je eden izmed ključnih stebrov digitalne zasebnosti, saj zagotavlja, da vsebina pogovorov ostane dostopna le pošiljatelju in prejemniku, ne pa ponudniku storitve ali tretjim osebam, na primer organom pregona.

Številni kritiki opozarjajo, da to za britansko vlado pripravlja teren, na katerem se bo legitimiralo množično vohunjenje za komunikacijo vseh državljanov, tudi tistih, ki pri svojem delu potrebujejo zaupne kanale komunikacije. Več kot sedemdeset vodilnih akademikov in raziskovalcev, ki na uglednih univerzah (denimo King’s College London, UCL, Univerza v Oxfordu in mnoge druge) delujejo na področju informacijske varnosti in kriptografije, je podpisalo odprto pismo, v katerem opozarjajo, da Akt o spletni varnosti ogroža zasebnost uporabnikov spleta.

Izražajo skrb, da se »v imenu spletne varnosti uvajajo tehnologije nadzora, takšno početje pa spodkopava jamstva zasebnosti in varnost na spletu«. V pismu poudarjajo, da je vzpostavitev kanalov za šifrirano sporočanje, ki ga primerjajo s pogovorom na štiri oči, odziv na »obsežen digitalni nadzor, ki ga izvajajo državni akterji«. Zato jih skrbi, da bo Akt o spletni varnosti »omogočil rutinski nadzor osebne, poslovne in družbene komunikacije na spletu«, četudi je »namen nadzora preprečitev širjenja gradiva, povezanega z izkoriščanjem in zlorabo otrok«.

Če spletne strani na območju Združenega kraljestva mlade izpostavijo škodljivim vsebinam, jih lahko doleti denarna kazen v višini 18 milijonov funtov ali desetih odstotkov letnega prihodka.

Alan Woodward, eden od podpisnikov odprtega pisma, sicer strokovnjak za kibernetsko varnost na Univerzi v Surreyju, je določbe Akta o spletni varnosti opisal kot »tehnično nevarne in etično vprašljive«. Izrazil je skrb, da zakon potencialno vodi v »množični nadzor, saj bi lahko varnostne sile svoje preiskave pod pretvezo izjemnih okoliščin razširile onkraj prvotnih pooblastil«.

Po drugi strani pa številni zagovorniki Akta ravno vpogled v šifrirana sporočila prepoznavajo kot enega najbolj ključnih korakov zakona: predstavniki NSPCC, britanskega nacionalnega združenja za preprečevanje krutosti do otrok, so za BBC poudarili, da zasebni klepetalniki »še naprej pomenijo nesprejemljivo, ogromno tveganje za otroke«.

Preverjanje starosti

Te dni veliko prahu dviguje vmesna faza izvrševanja ukrepov Akta o spletni varnosti: preverjanje starosti uporabnikov. Spletne strani so bile konec julija po vsem Združenem kraljestvu prisiljene čez noč uvesti mehanizme za identifikacijo in preverjanje starosti – enostaven klik, ki potrjuje, da je uporabnik polnoleten, je stvar preteklosti. Pred spletnimi stranmi v Veliki Britaniji torej zdaj kot pred nočnimi klubi »stojijo« digitalni vratarji, ki od uporabnika zahtevajo, da pred vstopom vnese svoje osebne podatke in spletni kameri pokaže osebni dokument, nekatera spletišča pa so uvedla celo biometrično prepoznavanje obraza. Platforma OnlyFans, ki ustvarjalcem (večidel pornografskih) vsebin omogoča, da neposredno monetizirajo svoje delo prek naročnin uporabnikov, je uvedla prefinjen mehanizem za preverjanje starosti s pomočjo biometričnega skeniranja obraza uporabnika, pri čemer slik fotografij obrazov ne shranjuje, starost uporabnika pa oceni s primerjalno analizo velikanske baze fotografij. To metodo uporabljajo tudi druge platforme.

Tovrstno razdajanje osebnih podatkov lahko potencialno ustvarja podatkovno sled, ki jo lahko podjetja izkoriščajo za profiliranje potrošnikov, analizo trga in trgovanje z digitalnimi identitetami. Spletne platforme načelno nimajo lastnih mehanizmov za preverjanje starosti, zato to prepuščajo zunanjim ponudnikom, ki se sicer večidel ponašajo s tem, da osebnih podatkov ne hranijo in z njimi ne trgujejo, a številni aktivisti za varovanje zasebnosti na spletu opozarjajo, da takšnim zagotovilom ne moremo povsem zaupati. Ko predamo osebne podatke, izgubimo nadzor nad tem, kdo jih bo obdeloval, kako dolgo bodo shranjeni in komu bodo posredovani. Veliko tveganje pomenijo tudi morebitne zlorabe hekerjev, ki se lahko do teh podatkov, če so hranjeni, dokaj zlahka dokopljejo in jih uporabijo za krajo identitete, izsiljevanje ali preprodajo na temnem spletu.

Časnik The New Statesman je te dni objavil zapis z naslovom Akt o spletni varnosti nas vse ponižuje, v katerem avtor pravi, da »starostna omejitev pri ogledu pornografskih vsebin za ogromno (odraslih) uporabnikov pomeni prepoved. Strah pred izsiljevanjem in ponižanjem je prevelik.« Pisec članka je ob tem opozoril tudi na donosno industrijo izseljevanja, ki temelji na pridobivanju teh podatkov in izsiljevanju ljudi z grožnjo objave. »Država s premožnimi prebivalci, ki so prisiljeni razdajati osebne podatke, bo privabila hekerje z vsega sveta,« je dodal.

Akt o spletni varnosti je, kar se tiče pornografije, dosegel želeni učinek, vsaj na papirju: promet na vodilnih pornografskih straneh je namreč v Veliki Britaniji močno upadel. Vodilna pornografska platforma Pornhub je med 24. julijem in 8. avgustom zabeležila kar 47 odstotkov manj obiskov. Podoben padec je doletel tudi platformo XVideos. Pri tem pa ostaja vprašanje, ali je promet pri spletnih ponudnikih vsebin za odrasle resnično upadel zato, ker do njih ne morejo dostopati mladoletni. Digitalna pismenost (predvsem mladih) uporabnikov je pogosto kar nekaj korakov pred regulacijo: z uporabo VPN-jev (virtualnih zasebnih omrežij) se lahko naš računalnik pretvarja, da je na neki drugi lokaciji, in tako zaobide geografske blokade in omejitve dostopa, ki jih predpisuje Akt o spletni varnosti. Posledično so VPN-ji suvereno zasedli vrh lestvice največkrat naloženih aplikacij v Veliki Britaniji. Digitalne vratarje lahko torej dokaj enostavno prelisičimo.

Pod pretvezo zaščite otrok se izvaja tudi ideološko motivirano blokiranje vsebin: zaradi nejasne zakonodaje med drugim grozi cenzura objav o genocidu nad Palestinci.

Če spletne strani na območju Združenega kraljestva ne preverijo starosti uporabnika in če mlade izpostavijo škodljivim vsebinam, jih lahko doleti denarna kazen v višini 18 milijonov funtov ali desetih odstotkov letnega prihodka – karkoli od tega pomeni višji znesek. Gre torej za vrtoglave globe, ki si jih lahko privoščijo zgolj velike platforme s skorajda neomejenim kapitalom, zato so se številne manjše strani tako rekoč prisiljene umakniti z britanskega medmrežja, in sicer iz golega strahu pred tem, da bi mlade uporabnike nehote izpostavile vsebini, ki jo britanski regulator vidi kot škodljivo. Medmrežje se torej zaradi Akta o spletni varnosti radikalno krči, sočasno pa se krepi moč velikih platform: namesto da bi internet ostal odprt prostor raznolikih glasov in mnenj, se razkraja v steriliziran ekosistem, kjer preživijo zgolj največji igralci – tisti, ki si lahko privoščijo moštva vrhunskih pravnikov, investicije v tehnologijo preverjanja starosti in morebitne kazni.

Cenzura političnih vsebin

Čeprav naj bi mehanizmi za preverjanje starosti v prvi vrsti mladoletnim onemogočili dostop do pornografije, na udaru še zdaleč niso le spletni ponudniki filmov za odrasle, temveč zares široka paleta najrazličnejših spletnih strani, ki naj bi vsebovale potencialno škodljive vsebine. Med njimi najdemo denimo družbena omrežja Bluesky, Discord in X, aplikacije za zmenke Tinder, Grindr, Bumble, Feeld in Hinge. Celo pretočna platforma Spotify je vzpostavila mehanizme za preverjanje starosti, ki mladoletnim uporabnikom preprečujejo poslušanje glasbe z opolzkimi besedili oziroma besedili, ki vsebujejo kletvice. Digitalni vratarji ščitijo tudi nekatere podstrani platforme Reddit, na primer razpravljalne forume za pomoč alkoholikom, zasvojencem z drogami in žrtvam spolnega nasilja. Pod ključem je tudi Redditova skupnost transspolnih oseb, med drugim pa so zablokirani tudi razpravljalni forumi o vojni v Ukrajini in izraelskem genocidu nad Palestinci.

To jasno namiguje na dejstvo, da se pod pretvezo zaščite otrok lahko izvaja ideološko motivirana cenzura: kaj je sprejemljivo in kaj ne, je pogosto dvoumno, odločitev pa je zdaj prepuščena presoji vladnih organov. Kate Sim, ki vodi raziskovalni program za spletno varnost in zasebnost otrok v Laboratoriju za tehnologijo in politiko na Univerzi Zahodne Avstralije, je v zapisu Zakon o spletni varnosti nima nič skupnega z varstvom otrok, vse pa s cenzuro, ki ga je objavila britanska neodvisna medijska organizacija Novara Media, v tem kontekstu komentirala, da »Akt o spletni varnosti ne varuje otrok, temveč sioniste«. Nevladna organizacija Open Rights Group opozarja, da zaradi nejasne zakonodaje grozi cenzura objav o genocidu nad Palestinci. Tudi Madeleine Stone, višja svetovalka pri nevladni organizaciji Big Brother Watch, je v intervjuju za The Guardian opozorila na dejstvo, da se že zdaj, v razmeroma zgodnjih fazah implementacije Akta o spletni varnosti, »cenzurirajo politične vsebine, denimo zapisi o Gazi. Poleg tega so blokirane podporne skupine za ljudi s težavami z alkoholom in žrtve spolnega nasilja.«

Skupni imenovalec

Britanski Akt o spletni varnosti ima veliko nasprotnikov, pri čemer je zanimivo, da kritike glasno odmevajo na obeh političnih bregovih: nevladne organizacije (na primer Article 19, ki se zavzema za zaščito in spodbujanje svobode izražanja ter dostopa do informacij, Big Brother Watch, ki se bori proti množičnemu nadzoru, zlorabi osebnih podatkov in posegom države v zasebnost, Open Rights Group, ki se osredotoča na zaščito digitalnih pravic, zasebnosti in svobode izražanja na spletu, in tudi ameriška nevladna organizacija Electronic Frontier Foundation EFF, ki se osredotoča na zaščito pred posegi v digitalne svoboščine) opozarjajo na nevarnost množičnega nadzora, izgubo anonimnosti uporabnikov, prekomerno cenzuro in omejevanje svobode govora. Organizacija Article 19 je Akt označila kot »načrt za digitalno represijo«. Silkie Carlo, direktorica organizacije Big Brother Watch, je za BBC dodala, da lahko mehanizmi za preverjanje starosti na spletu vodijo v »kršitve varnosti, posege v zasebnost, napake, digitalno izključenost in cenzuro«.

Ker pa se je svoboda govora v zadnjih letih iz liberalnega ideala transformirala v domeno konservativcev in postala eno osrednjih žarišč tako imenovanega kulturnega boja, Akt najglasneje obsojajo prav kritiki na desnem političnem polu, in sicer na obeh straneh Atlantika. Kongresnik Jim Jordan, zaveznik Donalda Trumpa, je Akt kritično označil kot »zakon za spletno cenzuro«, Elon Musk pa je zapisal, da je namen Akta »zatiranje prebivalstva«. Med britanskimi politiki Aktu o spletni varnosti najglasneje nasprotujeta Nigel Farage in Zia Yusuf iz skrajno desničarske, populistične stranke Reform UK. Yusuf je na nedavni tiskovni konferenci povedal, da je »dobršen del Akta skrajno pretiran in potiska državo na rob distopične resničnosti«, Farage pa je nove zakonske določbe označil za »državno zatiranje svobode govora« in napovedal, da bo njegova stranka Reform UK, če pride na oblast, zakon razveljavila.

Akta pa še zdaleč ne kritizirajo zgolj desnosučni populisti, temveč gre za eno od redkih polemik, o kateri se strinjajo rivali z nasprotnih političnih bregov.

A Akta še zdaleč ne kritizirajo zgolj desnosučni populisti, temveč gre za eno od redkih polemik, o kateri se strinjajo rivali z nasprotnih političnih bregov. Pronicljivi kolumnist časnika The Guardian Owen Jones, samooklicani »socialist in antifašist«, nasprotuje Aktu o spletni varnosti in je tudi eden od 533.430 podpisnikov peticije, ki poziva k razveljavitvi zakona. »Obseg Zakona o spletni varnosti je preširok in pretirano omejujoč za svobodno družbo,« pravi peticija. Jones pa je za The Guardian zapisal, da bi lahko »prizadevanje za prepoved anonimnosti na družbenih omrežjih resno ogrozila svobodo govora in demokratične pravice«.

Nekateri zagovorniki Akta, denimo laburist Peter Kyle, minister za znanost in tehnologijo, so do kritikov zelo ostri. V intervjuju za televizijo Sky News je Kyle povedal, da je Akt »velik korak naprej za varnost na spletu«, in dodal, da Nigel Farage pri nasprotovanju Aktu zagovarja »posameznike, ki ustvarjajo izprijeno pornografijo ter razpečujejo nasilje in sovraštvo«, ter da se postavlja na stran predatorjev, kakršen je bil Jimmy Savile, najbolj razvpit spolni zločinec in pedofil v zgodovini Združenega kraljestva. Farage je to izjavo označil kot »absolutno gnusen udarec pod pasom«, v pretočnem predvajanju v živo je zahteval javno opravičilo in se vprašal: »Kako nizko lahko v svojem obupu še pade laburistična vlada?« A Peter Kyle je ostal neomajen. »Tisti, ki želijo razveljaviti Akt o spletni varnosti, so na strani predatorjev. Tako preprosto je,« je zapisal na omrežju X. Kasneje je dodal, da Akt o spletni varnosti spletne platforme zavezuje k »odkrivanju in odstranjevanju grozljivih materialov spolnega zlorabljanja otrok, k preprečevanju spolnega napeljevanja otrok, k zaščiti profilov in lokacij otrok ter mladoletnim preprečuje, da si ogledujejo pornografijo«.

Madeleine Stone (Big Brother Watch) je za časnik The Guardian ostro povedala, da sta tovrstno obtoževanje in blatenje vseh kritikov Akta o spletni varnosti kratkovidni ter da moramo pomisleke nevladnih organizacij za človekove pravice jemati resno. Poudarila je, da organizacija »prepoznava dobre namere Akta« in da »nikakor ne zanika dejstva, da je na spletu ogromno tveganj za otroke«.

Laburist Peter Kyle, minister za znanost in tehnologijo, pravi, da so »tisti, ki želijo razveljaviti Akt o spletni varnosti, na strani predatorjev«.

Sočasno pa je prepričana, da »obstajajo boljše in varnejše poti do zaščite otrok, ki ne vključujejo razdajanja osebnih dokumentov in skenov obrazov podjetjem, ki jim morda ne moremo povsem zaupati, kar jasno sproža popolnoma legitimne pomisleke glede zasebnosti«.

George Billinge, nekdanji strokovni vodja pri Ofcomu, ki danes deluje kot izvršni direktor svetovalnega podjetja Illuminate Tech, je v mnenjski kolumni za časnik The Guardian zapisal, da večidel ogorčenja, pa naj ta leti z leve ali desne strani, temelji na dezinformacijah. Poudarja, da »prezir z desnice ni presenetljiv«, preseneča pa ga odpor z leve. Ob tem navaja tudi zanimiv podatek, da so po izsledkih nedavne ankete volivci laburistov Aktu manj naklonjeni kot volivci konservativcev in liberalnih demokratov. Billinge je prepričan, da je Akt o spletni varnosti sprožil kulturno vojno, ki jo poganja nerazumevanje, »pri čemer se vsaka slaba odločitev tehnoloških podjetij vali na račun regulacije«. Ob tem dodaja, da je to »za velike platforme izjemno priročno, saj se tako izognejo odgovornosti«, kar vidi kot sila težavno »v svetu, kjer imajo ameriška tehnološka podjetja več moči kot večina držav«.