»Ob novem bombnem napadu na moj dom me ni strah, da bi umrl, ampak da bi preživel«

Ahmed Al Masri je profesor francoščine na Univerzi Al Aksa. Odraščal je v družinski hiši v kraju Bejt Hanun na severu Gaze. Poslopja oddelka za francoščino Univerze Al Aksa in kraja Bejt Hanun ni več. Marsičesa ni več. Ahmed skrbi za ženo, njene starše in njeno sestro s tremi otroki. Do začetka tedna je bilo vseh osem nastanjenih v uničenem stanovanju v mestu Gaza, v torek, 9. septembra, pa so bili prisiljeni zapustiti mesto zaradi ukaza izraelske vojske prebivalcem, da morajo oditi na jug. Tam zdaj ponovno životarijo v šotorih. Intervju je bil tik pred njihovim izgonom iz mesta Gaza opravljen prek aplikacije WhatsApp, ker ima Ahmed v telefonu nameščeno virtualno kartico e-SIM, ki mu omogoča dostop do interneta prek izraelskega telekomunikacijskega omrežja.

Ko sva pred letom opravila prvi intervju, ste bili nastanjeni v šotoru v kraju Derbala na jugu Gaze. Takrat ste si želeli, da bi se vsaj lahko vrnili v svoje stanovanje v mestu Gaza. Kdaj se vam je ta želja uresničila?

To je bilo pred pol leta. Nabavil sem nekaj malega goriva za svoj avtomobil in najel še en avto z voznikom, da smo lahko odpotovali proti severu vsi skupaj, torej vsa družina, s sabo smo vzeli tudi vse svoje stvari. To je bilo zelo dolgo potovanje. Od Derbale do mesta Gaza je 30 minut vožnje, vendar smo potrebovali 17 ur zaradi gneče na cesti, na kateri so ameriški in egiptovski varnostni organi temeljito pregledovali avtomobile, pa tudi vozove, ki so jih vlekli osli.

Američani in Egipčani? 

Da, to je bil tedaj del dogovora med Izraelom in Hamasom o premirju in izpustitvi talcev. Hamas je verjetno zahteval, da prebivalcev Gaze ne preverjajo neposredno izraelski vojaki. Po drugi strani se tudi okupacijski vojaki izogibajo neposrednemu stiku s Palestinci, najpogosteje nas pobijajo z letalniki ali pa z bombardiranjem.

Kako ste se počutili, ko ste se vračali v mesto Gaza? 

Bilo je naporno. Bil sem zelo utrujen, poleg tega me je tudi skrbelo, ali bom imel dovolj goriva do doma. Ničesar okrog sebe nisem več prepoznal, ker je vse uničeno. Ko sem se vrnil v mesto po skoraj letu in pol, sem moral slediti vozniku avta, ki sem ga najel za spremstvo, da me je pripeljal do cilja, ker je poznal zasilno prevozne ceste. Vse ceste so bile namreč v katastrofalno slabem stanju in nazadnje zaradi kupov ruševin nisem mogel zapeljati niti v svojo ulico.

V kakšnem stanju pa je bilo vaše stanovanje? 

Prvo noč nisem šel do stanovanja. Ura je bila tri zjutraj. Dobri prijatelji so nas pričakali in nas nastanili za eno noč. Pri njih sem spal kakšne tri ure, potem pa šel preverit svoj dom. Zjutraj sem začenjal prepoznavati ulico, oči so se privadile na opustošenje. Nekatere stvari sem poznal tudi iz videoposnetkov, ki so jih vmes objavljali aktivisti. Zdaj, ko sem prepoznal svojo sosesko, me je stopnja njenega uničenja šokirala. Pretreslo me je tudi, da z avtom nisem mogel dostopati do svoje stanovanjske zgradbe. Avtomobil sem pustil v drugi ulici in začel nositi stvari po stopnicah v stanovanje.

Tehnično gledano stanovanjska zgradba še vedno stoji. Štiri stanovanja so hudo poškodovana in moje je najbolj razdejano, ker je na vrhu bloka. Tudi sosedje so nam ponudili začasno prenočišče, dokler ne uredimo stanovanja za bivanje, vendar smo se vljudno zahvalili. Tašča, tast in njuna hči, ženina sestra, s tremi otroki so odšli naprej proti severu do parcele, kjer je prej stal njihov dom, z ženo pa sva se nemudoma lotila pospravljanja. Najine stvari, moja knjižnica, vse je bilo uničeno, težko se je bilo tudi premikati iz sobe v sobo. Od vseh prostorov ni bila poškodovana samo spalnica. Bil sem vesel, da lahko končno spim v svoji postelji, kajti veliko mesecev sem spal na tleh v šotoru, kar je bilo zelo težko.

Zjutraj sem prepoznal svojo ulico, oči so se privadile na opustošenje. Stopnja opustošenja me je šokirala.

Imate zaradi dolgih mesecev spanja na tleh zdravstvene težave?

Spanje na tleh mi je prizadejalo bolj čustvene težave kot pa zdravstvene.

Kako ste usposobili stanovanje, da ste lahko ponovno živeli v njem? 

Z ženo sva uredila spalnico; to je bilo največ, kar sva lahko naredila sama. Da bi lahko zares usposobila stanovanje, bi morala zamenjati večino zidov. Iz drugih sob sem ob pomoči sorodnikov odstranil ruševine in ostanke svojih stvari, kar je trajalo tri dni. Srce me je zelo bolelo, ko sem jih odlagal na kup ruševin na ulici. Del svojega življenja sem moral dobesedno vreči stran. Potem sva z ženo na odprta okna namestila plastične ponjave, kajti bila je zima in vreme je bilo včasih zelo mrzlo ter vetrovno, saj je stanovanje na zahodu mesta Gaza, kjer piha z morja. V šotoru je bilo težje spati, vendar je bilo vsaj toplo, kajti šotor se segreje, kamni pa ne. Žena in sorodniki so se hoteli znebiti tudi polomljenega pohištva, vendar se s tem nisem strinjal, ker sem vedel, da ga bomo potrebovali, še posebej, če bodo okupacijske sile ponovno onemogočile dobavo človekoljubne pomoči, recimo plina za kuhanje. To se je potem res zgodilo. Imel sem srečo, da sem lahko svoje leseno pohištvo uporabil za kurjavo.

Ni pa bilo vse uničeno, veliko stvari je izginilo iz stanovanja. Večina mojega orodja je šla. Ko smo bili prebivalci mesta Gaza na jugu, so bila skoraj vsa naša stanovanja izropana. Ne morem vedeti, kdo je to počel, vendar je bilo v večino domov vlomljeno. Uspelo pa mi je najti ali popraviti nekaj orodja in zdaj ga uporabljam za preživetje.

Kako je videti življenje med ruševinami? 

Najprej morate vedeti, da so bili izraelski tanki v naši ulici in so povzročili ogromno razdejanje. Ko so se ljudje vrnili na domove, so vse, kar je bilo uničeno, odmetavali na ulico, tako da so na njej rasli kupi ruševin. Prvi mesec po vrnitvi je bil še posebej težek. Ko sem hotel nabaviti hrano, sem moral hoditi daleč stran in nato še čez kupe ruševin. Vmes sem hodil tudi redno preverjat, ali je vse v redu z avtom, ki je bil parkiran v sosednji ulici. Čez čas smo se okoliški prebivalci organizirali in naslovili prošnjo na mestno oblast Gaze, da očisti ruševine in uredi kanalizacijo, ki je bila uničena, zaradi česar je odplake naplavljalo na ulico in celo v stanovanjske stavbe. Zelo smo se bali izbruha nalezljivih bolezni, ker je bilo veliko žuželk, komarjev in podgan. Poleg tega je vedno bolj zaudarjalo. Mestna oblast sprva ni storila nič, ko pa so mestni uslužbenci videli, kako resna je težava, so najeli zasebne bagre, tovornjake in cisterne ter se lotili dela. Mestna oblast deluje v zelo skrčenem obsegu, ker je bilo veliko njenih predstavnikov ubitih, opreme, strojev, vozil in uradov pa uničenih. Vsi smo pomagali pri odstranjevanju ruševin in smeti. Bil sem vesel, da smo sodelovali in ulica je bila kmalu očiščena. Do nje so lahko začele dostopati cisterne z vodo.

Tudi avto sem premaknil pred svoj blok na parcelo, kjer je bila nekoč garaža. Zame je bilo zelo pomembno, da ga imam na očeh. Ta avto je naš družinski član in že štirikrat nam je rešil življenje, ko smo se morali prej na hitro seliti iz enega sektorja Gaze v drugega pod prisilo in grožnjo okupacijskih sil. Veliko ljudi, ki jim ni uspelo pravočasno pobegniti, je izraelska vojska enostavno pobila. Avta trenutno ne morem uporabljati, ker nimam goriva zanj. Predelal sem ga, da gre na plinski pogon, ker je bil prej plin dostopnejši, zdaj pa tudi tega ni več. Akumulator hranim posebej, preverjam, da je poln, kajti akumulatorji so zdaj zelo dragi. Na splošno se trudim, da čim bolj skrbim za avto.

Omenili ste mestno oblast. Zdi se neverjetno, da sploh še obstaja. 

Razmere so katastrofalne, ker je veliko ljudi s severa mesta Gaza pribežalo v njegov zahodni del zaradi nove ofenzive okupacijske vojske. Veliko cest je spet neprevoznih, ker so ljudje na njih postavili šotore, saj jih drugje niso mogli. Tu ni zakonov in ni vladavine, le še nekatere mestne službe delujejo. Njihovo delo je, recimo, vidno pri urejanju kanalizacije. Po očiščenju naše ulice so prišli mestni uslužbenci s stroji in začeli popravljati uničene kanalizacijske cevi. Ko so se lotili čiščenja kanalizacije s stroji, sem videl na stotine, če ne na tisoče miši in podgan, ki so začele bežati stran. Uspelo jim je popraviti in usposobiti kanalizacijski sistem in za zdaj deluje. Tudi sami se poskušamo organizirati. Od časa do časa, nazadnje pred nekaj dnevi, sosedje na ulici zberemo nekaj denarja in ga namenimo za dodatno ureditev kanalizacije, tokrat v eni od sosednjih stavb, saj gre za skupno dobro, da … Erik, ste pravkar slišali eksplozijo?

Imel sem srečo, da sem lahko svoje leseno pohištvo uporabil za kurjavo.

Da. Kako daleč od vas je počilo? 

Kakega dobrega pol kilometra.

Ste v redu? 

Da, v redu sem. Lahko nadaljujeva.

Izraelske sile bombardirajo višje stavbe v mestu Gaza. Razumem, da vam je odleglo, ko ste spet lahko spali v svoji postelji, toda ali vas nič ne skrbi, da bi vas v stanovanju ubila izraelska raketa? 

Ne skrbi me zaradi tega. To je precej kompleksno vprašanje … zelo težko vprašanje. Ampak lahko govorim o tem. Ni me strah smrti, ker je smrt lahko hitra. Strah me je, da bi bil hudo ranjen, da bi ostal brez udov, da bi bil nepokreten. Tu ni več delujočih bolnišnic, ni več prave zdravstvene oskrbe. Ob novem bombnem napadu na moj dom me ni strah, da bi umrl, ampak da bi preživel.

Rekli ste, da ste v stanovanju lahko uredili le spalnico. Kaj pa kuhinja in kopalnica? 

Kuhinja je povsem uničena, tako da je ne morem uporabljati. Ko sem imel na voljo plin, sva z ženo kuhala v spalnici, ko pa sva morala začeti kuriti ogenj, sva to počela v drugi sobi, v kateri je prepih zaradi lukenj v zidovih. Stanovanje je imelo prej dve kopalnici. Ena je bila za goste in ta je še vedno v uporabi, čeprav je to precej nevarno zaradi velikih razpok v zidovih in tleh.

Kdaj se je začela lakota v Gazi? >

Lakota se je začela takrat, ko so okupacijske sile ponovno ustavile dotok človekoljubne pomoči v Gazo. Postopoma so začele zapirati mejne prehode, prek katerih je pomoč prihajala do nas. To je bilo pred kakimi petimi meseci. Prva dva meseca sem imel dovolj hrane. Del živil, ki sem jih prejemal od Agencije Združenih narodov za pomoč palestinskim beguncem in od tujih humanitarnih organizacij, sem dajal na stran, za primer krize. To sem si lahko privoščil, ker sem imel denar, da sem hrano kupoval tudi sproti. Ljudje, ki so si to lahko privoščili, so si ustvarili podobne zaloge, tako da na začetku še ni bilo splošne lakote. Vendar veliko ljudi ni imelo te sreče, veliko jih je že odprodalo svoje stvari za denar za hrano, zato si niso mogli ustvariti večjih zalog, če sploh. Ko so okupacijske sile zaprle prehode, je lakota najprej prizadela revne ljudi. Mi, ki smo imeli hrano zase in za svoje družine, smo sprva mislili, da se bodo razmere izboljšale, preden nam hrane zmanjka. Potem pa je prišel šok. Po dveh mesecih niti ljudje, ki so imeli denar, niso več mogli priti do hrane, ker je je bilo tako malo in so cene za različne izdelke narasle za stokrat do 200-krat. Za kilogram moke je bilo treba naenkrat odšteti sto dolarjev in več. Kdo si to lahko privošči? To je ustvarilo zelo nevarne razmere.

Kdo pa je prodajal hrano, tisto malo, kar je je še bilo?

Nekateri ljudje so imeli zaloge od prej, ker so oropali tovornjake s pomočjo, drugi so se odpravljali na jug Gaze, tam nabavili nekaj hrane in jo nato zelo drago prodajali na severu. Vedno se je našel kdo, ki je bil pripravljen plačati ne glede na višino zahtevanega zneska. V tem času so se tast, tašča in ženina sestra s tremi otroki vrnili v mesto Gaza, ker niso mogli več preživeti na severu. Tako sem moral zdaj vsak dan najti rešitev, kako nahraniti osem ljudi. Zadovoljili smo se z lečo, včasih mi je uspelo nabaviti tudi testenine. Na izbiro sta bili po navadi dve, včasih tri možnosti, kaj si lahko kupil.

Prej sva z ženo jedla tri obroke na dan – skromne, vendar tri. Po prihodu preostanka družine smo si lahko skupaj privoščili dva obroka na dan, zajtrk in večerjo. Za zajtrk smo po navadi zaužili nekaj riža in mleko, za večerjo pa kaj bolj konkretnega. Ko so nam pošle zaloge, smo jedli samo še enkrat na dan, v glavnem juho iz leče in kruh – na začetku po tri, štiri kose kruha na osebo, kmalu pa samo še pol kosa na osebo. Na dan. Ko smo zmanjševali obroke, so bile to zelo težke odločitve. Oba z ženo sva se trudila najti rešitve, vendar je bil položaj izjemno težek. Ženina sestra nima več moža, ker je bil ubit na severu Gaze … In veste … zelo sem žalosten zaradi načina, kako je umrl. Ubit je bil med bombardiranjem, in ker nismo mogli priti do njegovega trupla, so ga pojedli stradajoči psi. Nazadnje so našli kose njegovih kosti in obleke, nikoli niso našli vseh njegovih ostankov. Njegova družina je pokopala zgolj koščke …

Dva meseca smo jedli samo juho iz leče z vedno manj kruha. Ampak smo vsaj jedli. Bili smo v veliko boljšem položaju kot ogromno ljudi, ki so stradali, številni tudi umrli od lakote. Naša družina je preživela, vendar smo vsi hirali. Izgubil sem 25 kilogramov, bil sem zelo slaboten, nenehno me je mučil glavobol, zgolj, ko je bilo nujno, sem šel ven po hrano in vodo.

Ko izraelske okupacijske oblasti trdijo, da v Gazi ni stradanja, to ni res. Lakota se je dotaknila vseh ljudi, nazadnje bogatih ravno tako kot revnih. In še vedno traja.

Spremljamo novice o napadih izraelske vojske na ljudi, ki so v bližini mejnih prehodov čakali na hrano, ko je ta vendarle po kapljicah začela spet pritekati v Gazo, pri čemer je bilo naenkrat ubitih po več ducatov ljudi. Toda kakšne razmere je lakota povzročila med ljudmi v Gazi? 

Povzročila je krizo oziroma razpad vrednot. Ko to rečem, ne obsojam stradajočih ljudi, samo hočem poudariti, da bi morala biti celotna populacija Gaze rehabilitirana. Govori se o obnovi Gaze, treba bo rehabilitirati tudi ljudi. Lakota je vzpostavila sistem pravil džungle, kot se temu reče, torej pravil prevlade močnejših nad šibkejšimi. Ko humanitarna pomoč pride v Gazo, je pogosto napadena in izropana, nekateri ljudje jo odnesejo svojim domačim ali prodajo po zelo visokih cenah.

Tu ni več delujočih bolnišnic, ni več prave zdravstvene oskrbe. Ob novem bombnem napadu na moj dom me ni strah, da bi umrl, ampak da bi preživel.

Kako vam je uspelo nabavljati hrano za družino? 

Odločil sem se, da ne bom tvegal življenja in da se ne bom spuščal v grozne situacije ali hodil na mesta, ki so zelo nevarna, kot so prehodi za vstop pomoči. Tam je bilo ubitih skupno na tisoče ljudi. Z denarjem, ki ga imam, sem lahko kupil obrok na dan in to sem tudi storil. Bilo je zelo drago in veliko denarja sem porabil za to, vendar mi je vseeno, ker se trudim preskrbeti družino.

Še vedno ste profesor na Univerzi Al Aksa. Kako v teh razmerah poučujete francoščino? 

Predavanja potekajo prek spleta. To delo opravljam z računalnikom, ki vam ga je v sodelovanju z mojim bratom Džaberjem uspelo pretihotapiti v Gazo prek ene od mednarodnih človekoljubnih organizacij. To mi je pomagalo, da sem lahko nadaljeval predavanja. Najprej sem za študente nabavil e-SIM kartice, da so imeli dostop do interneta … Je bila pravkar še ena eksplozija? > Da, ta je bila bližje.

Ahmed, nadaljujeva pogovor kasneje? 

Ne skrbite, v redu sem, vse bo v redu.

Dobro, potem pa kar nadaljujte …

Navajeni smo tega, veste. Ponoči ne moremo spati. Vsako noč spim največ dve, tri ure. Namerno nas bombardirajo vsakih nekaj minut.

Torej, navezal sem stik z vsemi študenti, z vsakim posebej, in obnovil predavanja. To je bilo zapleteno, ker niso vsi študentje na isti ravni. Posvetiti sem se moral vsakemu izmed njih posebej in jih spodbujati, da študirajo naprej. To misijo sem začel že v šotoru v Derbali in jo nadaljeval tudi v mestu Gaza. Tu je bilo zame lažje, ker imam boljši dostop do interneta prek e-SIM kartice. V obdobju enega leta sem dosegel to, da je okoli 30 študentov diplomiralo iz francoščine in nekaterim je nato ob pomoči francoskega konzulata uspelo zapustiti Gazo, da bodo lahko nadaljevali magistrski študij daleč stran od pekla Gaze. Za svoje študente sem prilagodil program glede na razmere, posnel avdiolekcije, ustvaril zanje posebne vaje, vprašanja z več mogočimi odgovori in podobno. To mi je vzelo veliko časa, vendar me je to delo veselilo, ker sem videl napredek v njihovem učenju, navkljub vedno težjim razmeram za vse nas. Študentom, ki niso zmogli opraviti izpita ali na dan izpita niso bili dosegljivi, ker so bili razseljeni zaradi ukazov okupacijskih sil, sem dal še eno možnost. Zagotavljam jim tudi psihosocialno pomoč, ker čutim, kako zelo uničeni so.

Kako jim zagotavljate psihosocialno pomoč? 

Tako, da se pogovarjam z njimi. Ne povem jim, zakaj se z njimi pogovarjam na takšen način, samo poskušam jim vliti upanje in voljo do študiranja. Preverjam, ali imajo kakršnekoli težave, ki bi jim preprečevale študiranje, pustim jim, da govorijo, poskušam najti rešitve zanje, jim pomagati z nasveti, povem jim, da prav vsi tukaj živimo v tej strahotni grozi, ampak da moramo vztrajati in študirati, se razvijati naprej. Vedno sem jim na voljo po telefonu. Razlagam jim, da je naša največja preizkušnja nadaljevanje življenja, in večinoma mi jih uspe prepričati, zato moji študentje dosegajo dobre rezultate. To je zame velikega pomena.

Na tej točki bi vam rad čestital za magisterij, ki ste ga uspešno opravili pred nekaj tedni. Kaj je bila tema vašega magistrskega dela?

Namen moje magistrske raziskave je bil ugotoviti najpogostejše napake pri izgovarjavi samoglasnikov in soglasnikov, ki jih je opaziti pri študentih oddelka za francoščino Univerze Al Aksa. Izhajal sem iz tega, da so prejšnje raziskave, ki bi obravnavale napake pri izgovarjavi učencev francoščine v Palestini, redke. To me je spodbudilo k razvoju predlaganega programa, ki temelji na verbotonalni metodi in je namenjen izboljšanju govornih spretnosti študentov oddelka za francoščino Univerze Al Aksa. Magistrsko nalogo sem napisal v francoščini in v arabščini, obsega pa 293 strani.

Ker je bilo celotno poslopje oddelka za francoščino Univerze Al Aksa povsem uničeno v zračnih napadih, sem zagovor magisterija opravil v pisarni na Univerzi Al Azhar. Z menoj sta bila žena in eden od mentorjev, drugi mentor, člani komisije in moji svojci pa so bili prisotni prek spleta. Za očeta in mamo, ki živita v ZDA, je bilo dokaj težko spremljati moj zagovor, ker je bila v Chicagu ura tri zjutraj, vendar smo bili na koncu vsi res veseli, da sem ga opravil. Tudi mama, ki je hudo bolna, mi je čestitala, čestitali so mi kolegi in sodelavci. To je bil zame zelo lep dan.

Izraelske sile so pravkar izdale nov ukaz za prisilno evakuacijo iz mesta Gaza. V kakšni obliki pridejo ti ukazi? 

Okupacijske vojaške oblasti so objavile ukaz prebivalcem mesta Gaza, da ga morajo zapustiti v karseda kratkem času. Objavile so ga na uradni spletni strani, družbenih omrežjih in razsule letake po Gazi iz zraka. Razglas nam ukazuje, da se moramo umakniti na jug, na tako imenovano humanitarno območje. To ni nikakršno humanitarno območje, ampak je tam verjetno manj napadov. To pomeni, da se vračamo v šotor, toda kot sem vam povedal v intervjuju pred enim letom: do konca življenja bom ohranil dostojanstvo. Poskušam zbrati na kup čim več stvari, da bomo lahko živeli kolikor toliko dostojno. Še vedno imam nekaj kosov pohištva, stole in mizo, še vedno imam tudi nekaj lesa, ki ga bom lahko uporabil za gorivo v Derbali. Tokrat sem najel kombi, da bo prepeljal vso družino in tudi vlekel za seboj moj avto, saj ta nima goriva. To me bo stalo tisoč dolarjev, vendar bomo vsaj vse opravili naenkrat. Danes pakiram še zadnje stvari. Kombi bo prišel po nas jutri (v torek, 9. septembra) ob 6.30 in vse moramo naložiti vanj do devetih, ko moramo iti na pot, da bomo na mesto, ki sem ga rezerviral za nas, prišli čez dan in tam do mraka postavili šotore ter skopali stranišče. Upam, da bo tokrat vseeno boljše, ker imam izkušnje, pa tudi prijatelje v Derbali, ki mi bodo pomagali, da se nastanimo. Upam, da bo vse v redu, še vedno pa tudi upam, da bodo v kateremkoli trenutku razglasili, da je vsega konec in da nam ne bo treba iti na jug.

Ko sva govorila enkrat vmes, ste mi rekli, da vas že sama misel na ponovno preselitev v šotor spravlja v obup. Kako se počutite zdaj, ko je to pred vami? 

Žalosten sem in utrujen. Vendar to počnem zaradi družine, da naredim vse, kar lahko, da nas ohranim pri življenju. Nočem ostati v mestu Gaza in čakati na izraelsko vojsko, da nam da na voljo samo 15 minut za odhod. Kaj lahko vzamem v 15 minutah? Nič. In kaj če nas ubijejo tako kot številne druge? Tisoč dolarjev ni nič v primerjavi s človeškim življenjem, saj je to neprecenljivo.

Ne morem si predstavljati, da ne bi več videl svojega stanovanja. Saj vem, da je uničeno, ampak je še vedno dom. Še vedno je to moj dom.

Mislite, da se boste še lahko vrnili domov? 

Da, še vedno upam. Če se bom lahko vrnil, se bom. Ko razmišljam o možnosti, da se ne bom mogel vrniti, me popadeta groza in tesnoba, ne morem si predstavljati, da ne bi več videl svojega stanovanja. Saj vem, da je uničeno, ampak je še vedno dom. Še vedno je to moj dom. Seveda me skrbi, kaj bo, vendar imam še vedno upanje. Upam, da bo te more konec. Do takrat pa moram narediti ali vsaj poskusiti narediti vse, da nas ohranim pri življenju. Veste, to je vojna proti civilistom. Proti stavbam. Proti drevesom. Proti našim domovom. Proti našim sanjam. To je vojna letalnikov proti ljudem. Včeraj so ubili še enega mojega sorodnika, pred tem dobrega prijatelja. Vsak dan izgubimo koga. Žena mi je rekla: Kaj če gremo jutri v Derbalo, potem bodo pa rekli, da je vojne konec? Odgovoril sem ji, da bom vesel. Vesel, ker je konec vojne, in vesel, ker sem do njenega zadnjega dne skrbel, da je moja družina preživela.

Moje zadnje sporočilo svobodnemu svetu je preprosto: Gaza ni Hamas in Hamas ni Gaza. Prosim vas, pritiskajte na svoje vlade, da bodo izvajale pritisk na Izrael, da neha ubijati civiliste in trditi, da ubija pripadnike Hamasa. Strašna sramota je dovoljevati genocid.