Kako se kapitalizem pripravlja in odpravlja na vojno

Ko gledate kako strašno, mučno, morasto grozljivko, si ponavljate: To je le film, to je le film, to je le film! Ko ste nedavno gledali posnetke velike kitajske vojaške parade, pa ste si verjetno ponavljali: To je le parada, to je le parada, to je le parada! Ali pa: To je le predstava, to je le predstava, to je le predstava! Magari: To je le šov, to je le šov, to je le šov!

Toda ko gledate kitajske vojaške parade, ko torej gledate vse tiste strašne, zastrašujoče kitajske demonstracije moči, imate na voljo še eno možnost zanikanja – Kitajcem lahko navržete: Hej, vodijo vas komunisti, komunisti pa vedno mastno lažejo – lažejo vam, da vas je milijarda in pol! V resnici vas je le nekaj milijonov! In to je vse! Zato nehajte! Ne težite s temi nakurčenimi vojaškimi paradami! Ni vas milijarda in pol! Lažejo vam! Mastno lažejo! Računajte – bi politika enega otroka res lahko rezultirala v milijardi in pol? Matematično se ne izide! Vidite – lažejo vam. Lažejo. Ni vas milijarda in pol. Ste le papirnati tiger!

Ko gledate kitajske – vojaške in ekonomske – demonstracije moči, imate očitno dve možnosti. Da ponavljate: Ni vas milijarda in pol, ni vas milijarda in pol, ni vas milijarda in pol! Ali pa da se oborožite – da se torej spustite v množično militarizacijo, da poženete vojaški stroj, da zaženete vojaškoindustrijski kompleks.

Evropska unija je izbrala to drugo možnost – oboroževanje. Napovedala je militarizacijo. ReArm Europe! Pripravljenost 2030! Vračanje naborništva, protipehotnih min in kasetnega streliva. Mašinerija je namazana. Dobavna veriga je prevelika (trenutno poteka okrog 50 vojn), da bi smela propasti. Evropske vlade obljubljajo, da bodo za obrambo in oboroževanje namenjale bistveno več kot doslej. Nemčija se bo noro oboroževala in militarizirala, ustvarila bo najmočnejšo vojsko v Evropi, pravi kancler Merz. Namesto avtov bo izdelovala tanke. To, da bo tej »najmočnejši vojski v Evropi« morda že po naslednjih nemških parlamentarnih volitvah poveljevala fašistoidna Alternativa za Nemčijo, nikogar ne zanima, kaj šele žre. Preostale evropske države – tudi Švedska, Norveška, Finska in Danska, ki so po umiku Trumpove Amerike začele množično oboroževati Ukrajino – se bodo – tako kot v tridesetih letih prejšnjega stoletja – udarile za drugo mesto. Še celo slovenska vlada je napovedala »obrambni holding«, tako da dobivamo nov lobi, vojaškoindustrijski kompleks.

Nikoli ne bo šel več stran.

To, da bo tej »najmočnejši vojski v Evropi« morda že po naslednjih nemških parlamentarnih volitvah poveljevala fašistoidna Alternativa za Nemčijo, nikogar ne zanima, kaj šele žre.

Zamrzovanje demokracije

Toda to, da se bomo militarizirali, zveni čudno logično, samoumevno, že kar naravno – kot da nam drugega ne preostane. Nič naravnega ni v tem, še manj samoumevnega – morali so nas »obdelati«. Prepričati. Ja, potrebovali so dober izgovor. A to velja za vso Evropsko unijo – ker smo Evropejci mirovniki, ker nočemo orožja in vojn, ker hočemo mir, ker nočemo služiti v vojski in ker nočemo umirati za domovino (kar Putin spretno izkorišča), so morale politične elite prebiti naše zavore, predsodke, averzije in alergije, kar seveda pomeni, da so potrebovale dober izgovor. Ne enega samega, se razume. Nujno so potrebovale grozd izgovorov – in ga dobile. Prepričljivo, robustno, zastrašujoče zapakiranega.

Za začetek: ko je Rusija napadla Ukrajino, smo takoj slišali, da Rusija ogroža tudi dežele Evropske unije, Natove članice – Putin, itak »nor« in »iracionalen«, nas lahko udari z jedrskim orožjem. In ponekod – recimo na Švedskem – so začeli naglo deliti priročnike za preživetje ruskega napada. Tako se je medil prvi izgovor za militarizacijo Evrope. Drugi izgovor: Kitajska vstaja! Ta morda ni bil tako očiten in manifesten kot prvi, a retorika, ki je uokvirjala »kitajski vpliv« in »kitajski projekt stoletja« (Nova svilna pot, En pas, ena cesta), ni puščala nobenega dvoma, da bo treba Kitajsko – kljub zagotovilom Xi Jinpinga, da se ne bo vmešavala v notranje zadeve drugih držav, da ne bo izvažala svoje družbene ureditve in modela razvoja in da svojih stališč ne bo vsiljevala drugim, da bo torej svojo ideologijo zadržala zase in da bo njeno trgovanje povsem neideološko in postideološko (še en »konec zgodovine«) – nekako zadržati in demonizirati, saj nas ogroža. Tako je močna, da ima njeno gospodarsko vmešavanje v Evropo težo političnega, ideološkega, celo vojaškega vmešavanja. Vsaj tak vtis so skušali ustvariti.

Tretji izgovor: Evropa se mora oborožiti, ker je nihče več ne jemlje resno – nihče več v njej ne vidi velesile, globalne avtoritete. Četrti izgovor je izšel iz tega: Evropa ne more ustaviti ne vojne v Ukrajini ne genocida v Gazi (obe vojni, ki potekata na evropskem obrobju, še kako koristita neevropskim silam in velesilam, saj destabilizirata Evropo). Vraga, še tega, da gre v Gazi za genocid, si ne upa reči – ker nima nobene moči. Ker njena beseda ne šteje. Ker nima več nobene avtoritete. Ker je nihče več ne uboga. Zato se mora oborožiti – potem jo bodo jemali resno, kot pogajalko in posrednico. In peti izgovor – hej, kaj pa druga svetovna vojna? Mar ni Hitler vseh evropskih držav – z Jugoslavijo vred – tako zlahka zgazil in zlomil prav zato, ker oboroževanja niso jemale resno, ker so se imele za mirovnice in ker so mislile, da priseganje na mir odganja vojne in da se vsi še predobro spomnijo groze in grozot prve svetovne vojne (na pariških avtobusih in metroju so bili še vedno posebni sedeži, na katerih je pisalo, da so »rezervirani za ranjene v vojni«)?

Kaj bomo zdaj z vso to militarizacijo? Jasno, vsi skupaj stiskamo zobe in mislimo in upamo, da bo šla mimo – kot slabo vreme. Kot modna muha. Kot trend. Kot mem. Ne, ne bo šla mimo. Ni kot slabo vreme. Ni le modna muha. Ni le trend ali mem. Militarizacija je poslovni model. In sodobni kapitalizem jo nujno potrebuje. Zakaj? Iz preprostega razloga: ker se mora oborožiti. Nujno. Od tega oboroževanja, od te militarizacije je eksistencialno odvisen. Orožje = BDP.

Kapitalizem se trga in lomi. Odpoveduje. V hudi, prelomni krizi je – to vemo, vidimo, čutimo. Giblje se le še iz krize v krizo (finančna, pandemijska, inflacijska, energetska ipd.). Elite – že tako panične, prestrašene in paranoidne, da hočejo države voditi kar same (od tod Trump in Elon Musk, Fred Astaire in Ginger Rogers neoliberalnega fašizma) – ga ne obvladujejo več. Padel jim je iz rok. Negotovost brbota. Vse trdno se tali. Krize pa se kopičijo – in nalagajo druga na drugo. Treba je narediti red.

A če hočejo narediti red, je treba najprej zamrzniti demokracijo. Zamrzovanje demokracije pa že poteka – vzporedno z militarizacijo in fašizacijo Evrope in sveta.

Kaj bomo zdaj z vso to militarizacijo? Jasno, vsi skupaj stiskamo zobe in mislimo in upamo, da bo šla mimo – kot slabo vreme. Kot modna muha. Kot trend. Kot mem. Ne, ne bo šla mimo.

Neoliberalna militarizacija kapitalizma

Po drugi svetovni vojni so kapitalizem socializirali in »civilizirali«, toda ko je v 70. letih ponovno zašel v hudo krizo (recesija, naftna kriza, stagflacija ipd.), mu je na pomoč priskočila nova, posebna oblika »postfašističnega« fašizma – neoliberalizem. Tudi ta je zamrznil demokracijo (trg je boljši, pametnejši, pravičnejši in demokratičnejši od demokracije!), obenem pa je s privatizacijo državne lastnine, liberalizacijo trgovanja, deregulacijo trgov, davčno razbremenitvijo kapitala in finančnih elit, prekarizacijo delovne sile ter financializacijo »naredil red« ter družbeno bogastvo prerazporedil navzgor, k dekadentnim, pohlepnim, toksičnim, povsem razpuščenim in izrojenim elitam, ki so svet pognale v tako ekstremno serijo kriz, da je moral kapitalizmu in elitam na pomoč spet priskočiti fašizem.

Neoliberalizem je prišel, da bi skrizirani kapitalizem zaščitil pred morebitnimi alternativami, zato je deloval militantno, morilsko, nasilno, ali bolje rečeno, s svojimi brutalnimi, nasilnimi politikami – s privatizacijo državne lastnine, liberalizacijo trgovanja, deregulacijo trgov, davčno razbremenitvijo kapitala in finančnih elit, financializacijo in prerazporejanjem družbenega bogastva navzgor – je sam kapitalizem militariziral. Zato ni čudno, da ga ljudje čutijo kot nasilje, na katero se odzivajo s tesnobo, stresom, depresijo, napadi panike, izgorelostjo, osamljenostjo – nemočjo. Nihče ga več noče. Vsega je sicer na pretek – udobja, užitkov, hrane. Toda obenem vse umira – okolje, klima, demokracija, kapitalistični model, ki je vladal doslej. Ne, nihče ga noče več. Vsi hočejo delati od doma. Vsi so na terapijah. Vsi kvihtajo, se bojno tetovirajo, izžarevajo nacionalizem, se zavijajo v zastave in hodijo na tečaje borilnih veščin, kot da so v nenehnem boju za preživetje. Neoliberalni kapitalizem – to so militantne zgostitve nasilja. Neoliberalni kapitalizem – to je kompeticija, to je tekma, to je dirka navzdol, to so sovražni prevzemi, to je konkuriranje, to so bitke za naravne vire (in javna sredstva), to je poniževanje, razlaščanje, zastraševanje in izključevanje, to je siromašenje ljudi, to je finančno izčrpavanje podjetij, to je pošiljanje izčrpanih podjetij v stečaj, to je globoka, rekordna ekonomska neenakost, to je kleščenje javnih izdatkov, to je brezobzirno bogatenje delničarjev (ki ima prednost pred ljudmi, srečo, skupno blaginjo), to so plače, ki stagnirajo, to je padajoča stopnja kakovosti (zato so začeli serijsko strmoglavljati boeingi), to je korupcija, ki žre blaginjo, to je jeza, ki narašča, to je družba, ki jo trga kapital, to je politična polarizacija, ki je čedalje bolj strupena in pošastna in militantna. Hitler bi si obliznil prste.

In neoliberalni kapitalizem se je čedalje bolj brutaliziral, čedalje bolj radikaliziral, čedalje bolj ekstremiziral, čedalje bolj militariziral, tako da je prišel do točke, ko se zdi, da je vsak dobiček ustvarjen na silo – in nasilno. S silo – in nasiljem. Nasilje je postalo odgovor na vsako vprašanje. Nasilje je rešilo vsak problem. Doma in v tujini. Neoliberalni kapitalizem – to je normaliziranje, legitimiranje, beatificiranje in deificiranje nasilja. Prav neoliberalna militarizacija kapitalizma pa je bila uvod v to veliko militarizacijo Evrope – v projekt »ReArm Europe«. V operacijo »Pripravljenost 2030«. Neoliberalna militarizacija kapitalizma je nujno in neizbežno pripeljala do velike militarizacije Evrope. Hočem reči: velika militarizacija Evrope je logično nadaljevanje neoliberalne militarizacije kapitalizma. Do nje je bil le korak.

Militarizacija je poslovni model. In sodobni kapitalizem jo nujno potrebuje. Od tega oboroževanja, od te militarizacije je eksistencialno odvisen. Orožje = BDP.

Čas morbidnih simptomov

Sloviti italijanski marksist Antonio Gramsci je famozno zapisal, da se v interregnumu, ko »staro še noče umreti, novo pa se še ne more roditi«, prikažejo »številni različni morbidni simptomi«. In to zadnja leta – v teh negotovih, kaotičnih, pošastnih, fašistoidnih časih – nenehno ponavljamo, a ne brez razloga. Povsod, na Vzhodu in Zahodu, v največjih deželah, prednjačijo avtokrati in diktatorji – Putin, Modi, Xi Jinping, Trump. Pa Netanjahu in Kim Džong Un. Avtokrati in diktatorji pa ljubijo orožje in oboroževanje, uživajo v militarizaciji – delovati hočejo osupljivo in zastrašujoče, vzbujati hočejo strahospoštovanje. In seveda – le absolutno oboroženi, le totalno militarizirani lahko ubranijo svoj dosmrtni mandat. Trump, ki grozi z aneksijo Grenlandije, Kanade in Panamskega prekopa, ki je sprožil trgovinske vojne in ki je okupiral Los Angeles in Washington DC ter začel množično in militantno – z rasistično vnemo – izganjati »nezakonite« priseljence (oh, in ki je Indiji nabil 50-odstotne carine, ker ga njen premier, Narendra Modi, ni hotel predlagati za Nobelovo nagrado za mir), je ministrstvo za obrambo nedavno preimenoval v ministrstvo za vojno ( ja, tudi on je pred časom – za svoj rojstni dan – priredil sicer bedno, komično, slabo obiskano vojaško parado), obenem pa je v karibskem morju razstrelil čoln, s katerim naj bi poskušalo 11 venezuelskih državljanov v Ameriko dostaviti mamila. Videl je Netanjahuja, kako razstreljuje Palestince (in kako je nekaj dni prej v Jemnu likvidiral kompletno hutijevsko vodstvo, s predsednikom vlade vred), pa je to storil še sam. Na tak način – zunajsodno, brutalno – je prekupčevalce z mamili pobijal filipinski predsednik Duterte, »filipinski Trump«, ki so ga že dostavili v Haag, kjer mu bo sodilo Mednarodno kazensko sodišče. Da avtokrati in diktatorji imitirajo drug drugega, ne preseneča – diktator pač zaupa le diktatorju. Kot je v Izvorih totalitarizma poudarila Hannah Arendt: »Stalin je zaupal samo enemu človeku, in to Hitlerju.«

A orožja in oboroževanja – militarizacije družbe – ne ljubijo le avtokrati in diktatorji, ampak tudi finančne elite, magnati, korporacije, ki pri svojem menedžiranju uporabljajo »vojaško« silo in prisilo, antidemokratična sredstva (za pravne, zakonske omejitve in mednarodne konvencije se – tako kot Izrael, simbol te deregulacije – ne menijo) in ki hočejo na vsak način in za vsako ceno – magari z orožjem, s silo, avtoritarno – zaščititi neoliberalni model kapitalizma in preprečiti nastop kake radikalnejše opozicije neoliberalizmu, ki je, kot je rada rekla britanska premierka Margaret Thatcher, »brez alternative«.

Problem ni v tem, da ni več mogoče preprečiti velikih katastrof, vojn, genocida v Gazi in podnebnih sprememb – problem je v tem, da tega nihče niti noče.

Zato je Trump razstrelil venezuelski čoln – Venezuela je alternativa, bolivarska, socialistična dežela. Zato poskuša Trump »razstreliti« Zohrana Mamdanija, socialista, demokratskega kandidata za župana New Yorka ( ja, kapital se je panično in množično organiziral proti Mamdaniju). In zato niti ne preseneča, da so finančne elite tako zlizane z oblastjo – s temi avtokrati in diktatorji. Trump je obračun z javnim sektorjem prepustil kar Elonu Musku, direktorju Tesle, najbogatejšemu človeku na svetu, ki je – militantno – mahal z motorno žago in potem militantno – kot da je v vojni – žagal javni sektor. Javne uslužbence je množično odpuščal (»streljal«, če hočete), kot da so palestinski otroci, on pa Netanjahu.

Kapitalizem brez zahodnih vrednot

Nič, neoliberalni kapitalizem – tako kot magnati alergičen na alternative – se je militariziral, tako da lahko zaščiti oboje, finančne elite, magnate, kapital in tudi politične elite, avtokrate, diktature, kar itak zveni kot tavtologija, če pomislimo, da na nediktatorskem Zahodu – najizraziteje nemara v Ameriki – vlade sledijo diktatu in diktaturi finančnih elit, ne pa socialnim in ekonomskim interesom večine. Kot je famozno rekel nekdanji ameriški vrhovni sodnik Louis Brandeis: »V tej državi imamo lahko demokracijo ali pa veliko bogastvo, skoncentrirano v rokah peščice, toda ne moremo imeti obojega.« In ker ne morejo imeti obojega, se kapitalizem neizbežno militarizira.

Problem ni v tem, da ni več mogoče preprečiti velikih katastrof, vojn, genocida v Gazi in podnebnih sprememb – problem je v tem, da tega nihče niti noče, ker vojne, genocid in podnebne spremembe delujejo kot povsem legitimna »dejstva« militarizacije neoliberalnega kapitalizma, ki oboje – avtoritarne zahodne finančne elite in vzhodne diktatorje – ščiti pred zapuščeno, razlaščeno, čedalje bolj razpršeno večino. Da živimo v dobi militarizacije, v nekakšnem obsednem stanju, govori tudi to, da mednarodno pravo in vse tiste mednarodne konvencije ne veljajo več – in da so se jim »uprle« prav največje slavilke in zagovornice mednarodnega prava in mednarodnih konvencij (Amerika ipd.). Kitajska pa je po drugi strani ekonomsko tako močna, da ne potrebuje vojne, ampak večni mir, globalno trgovinsko demokracijo (spustite nas k sebi! gradimo ceste, proge, mostove! hitro, učinkovito in poceni!), neoliberalno logiko nemotenega prostega trga, mednarodno pravo in mednarodne konvencije, zato niti ne preseneča, da se obnaša kot Amerika: da ima torej polna usta miru, globalne trgovinske demokracije (ne, doma, v sami kitajski družbi, politične demokracije – povsem v skladu z neoliberalno filozofijo – noče!), mednarodne stabilnosti, mednarodne odgovornosti in mednarodnega prava, da nastopa kot major player, kot diplomatska velesila, obenem pa grozi z vojsko (in ja, Xi je podprl Putina, ker si Putinovega poraza ne more privoščiti, saj bi to pomenilo ameriško zmago, a Zorana Baković dodaja, da si Xi tudi Putinove zmage ne more privoščiti, tako da je za vse najbolje, da ukrajinska vojna še kar naprej traja in traja).

Očitno je prišlo do dvojnega spoznanja. Kitajska partija je najprej spoznala, da je kapitalizem popolnoma prilagodljiv in da lahko partija kljub kapitalizmu zlahka ostane na oblasti ter da lahko prav s pomočjo kapitalizma družbo in ideologijo še bolje in temeljiteje obvladuje, kontrolira in »menedžira«, saj ji ta ponuja propagandno-nadzorovalno-cenzorsko-neototalitarna orodja, o kakršnih je lahko komunizem le sanjal. Kitajska, ki je videti tako, kot da si je izmislila kapitalizem (boji se lahko le tega, da bo ustvarila predober kapitalizem, kapitalizem, ki ga ne bo mogla več obvladovati), potrebuje neskončno gospodarsko rast, ki pa je ne zagotavlja komunizem, temveč prav neoliberalizem, kapitalizem brez demokracije.

Zahodne, ameriške finančne elite, razširjevalke neoliberalnih politik, pa so spoznale, da kapitalizem za nemoteno delovanje ne potrebuje več zahodnih vrednot, kot so demokracija, pravna država, socialna država in človekove pravice. 

Ironija je le v tem, da to ni nič novega: zahodne finančne elite so namreč ta »kapitalizem brez zahodnih vrednot« – ta kapitalizem brez demokracije, pravne države, socialne države in človekovih pravic – brutalno prakticirale in uveljavljale že prej, le da ne doma, na Zahodu, temveč na »globalnem Jugu«, v deželah »tretjega sveta«, kjer so lahko po mili volji in brez slabe vesti dominirale in eksploatirale ceneno, brezpravno, napol suženjsko delovno silo (in kakopak dragocene naravne vire). Kot je zapisal Mussolini, groteskna resnica triumfalnega evropskega imperialnega – rasno superiornega, arijskega – kapitalizma: »Za fašizem je rast imperija, torej širjenje naroda, bistvena manifestacija vitalnosti, njeno nasprotje pa znak dekadence.« Zahodni kapitalisti so se v »tretjem svetu« – v svojih kolonijah – obnašali kot fašisti.

Breme belega človeka

Se še spomnite razvpitega Draghijevega poročila o konkurenčnosti Evropske unije? Mario Draghi, nekdanji predsednik Evropske centralne banke (in nekdanji italijanski premier), je ugotavljal, da Evropa nima usklajene industrijske politike, da potrebuje orjaške naložbe, da je geopolitično čedalje bolj nestabilna in da jo mučita nizka produktivnost in šibka rast.

Z eno besedo: Evropa ni več konkurenčna! Kar pomeni, da mora Evropa svoj kapitalizem ponovno oborožiti. Če ga oboroži, bo imela boljša pogajalska izhodišča. Če ga oboroži, bo spet konkurenčna. Ha.

A tu je velik problem: Evropa je bila namreč še najbolj konkurenčna v svojih kolonijah. Konkurenčna je bila v kolonialni dobi – ko je imela zastrašujočo imperialno, kolonialno vojsko, s katero je lahko v vsakem trenutku brutalno zgazila oz. »civilizirala« tehnološko in vojaško inferiornejša ljudstva »tretjega sveta«. Njen kapitalizem je bil oborožen – totalno militariziran. Vae victis! Gorje premaganim!

Da avtokrati in diktatorji imitirajo drug drugega, ne preseneča – diktator pač zaupa le diktatorju.

A ta mit o evropski upravičenosti do kolonizacije in eksploatacije »tretjega sveta« – »breme belega človeka«, ki ga je slavil Rudyard Kipling – ne leti več, vse neokolonialno šavsanje, zavito v neoliberalni diktat Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada, ki sta od »dežel v razvoju« izsiljevalsko terjala »strukturno prilagajanje«, pa deluje kot popoln anahronizem, rasistični relikt, ki se lepo rima le z imperialnimi pozivi k »zamenjavi režima« in Fukuyamovim »koncem zgodovine«, ko naj bi ves svet prevzel univerzalnost zahodnih vrednot. Azija, Afrika in Južna Amerika imajo na Evropo slabe, travmatične spomine. Kdor misli, da komaj čakajo naslednjo evropsko pobudo, živi v 19. stoletju.

V deželah BRICS, v katerih živi več kot polovica svetovnega prebivalstva in v katerih je večina dragocenih, nepogrešljivih naravnih virov, se še predobro spomnijo, kaj je v Uporu prekletih zapisal afrokaribski psihiater, filozof in pisatelj Frantz Fanon: »Evropa je dobesedno stvaritev tretjega sveta. Bogastvo, ki jo duši, je bogastvo, ki je bilo ukradeno nerazvitim deželam.« In dobro se spomnijo, kaj je pred leti zapisal južnoafriški ekonomist in zgodovinar – Evropa s plenjenjem »tretjega sveta« ni ustvarila le svojega bogastva, svoje dominantne ekonomije, ampak tudi svojo demokracijo, ki jo je socialno in politično vzdrževala prav s tem, kar je nakradla v »tretjem svetu«. Demokracije v kapitalizmu ne bi bilo brez brutalnega antidemokratičnega kapitalističnega eksploatiranja in plenjenja »tretjega sveta«.

Toda zahodne finančne elite je vedno najbolj frustriralo to, da kapitalizma, ki so ga prakticirale v »tretjem svetu«, ne morejo prakticirati tudi doma, na Zahodu. Potem pa je prišel veliki odrešitelj – neoliberalizem. Zato ga poskušajo zdaj zaščititi – s silo. Na silo. Od tod militarizacija.