Socialna (ne)pravičnost

Ko umre kdo, ki je v življenju prejemal socialno pomoč ali varstveni dodatek, njegovi dediči od države, točneje od državnega odvetništva, dobijo obvestilo, da bodo morali prejeto socialno pomoč državi povrniti, če želijo dedovati. Država namreč dedovanje omeji, dokler se to vprašanje ne reši, dediči pa imajo na voljo več rešitev iz zagate, ki lahko znaša le nekaj tisoč evrov, lahko pa tudi več deset tisoč. Katero pomoč država zahteva nazaj, zakaj nekatere dediče neutrudno terja, druge pa pusti pri miru, in kako lahko v istem kontekstu govorimo o socialni pravičnosti in nepravičnosti hkrati?

Posmrtno vračanje socialne pomoči je bilo z zakonom o dedovanju uvedeno še v neki drugi družbenoekonomski ureditvi, daljnega leta 1977. Odtlej je veljalo, da del zapuščine prejemnika socialne pomoči, ki ustreza višini prejete pomoči, ob smrti postane družbena lastnina. Leta 2000 sta to določbo izpodbijali dve dedinji in uspeli. Ustavno sodišče je takšno ureditev razveljavilo, a ne zato, ker bi bila vsebinsko napačna, pač pa zato, ker bi se »povračilo dane pomoči lahko doseglo z blažjim posegom«. Med drugim je zapisalo tudi, da je zahteva po vračanju prejete pomoči ustavno dopustna, da »se država, potem ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči. V nasprotnem primeru bi država neupravičeno zmanjševala sredstva za zagotavljanje pomoči drugim, ki to pomoč potrebujejo, ker nimajo drugih ustreznih sredstev za življenje.« Naslednje leto je v skladu z odločbo ustavnega sodišča zadnja vlada Janeza Drnovška ustrezno popravila zakon o dedovanju. Naslednjih 15 let je veljalo, da država brez izjem zahteva vračilo socialne pomoči, a na manj invazivne načine.

Pravično ali nepravično?

Desetletje kasneje, leta 2010, se je varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik odzvala na trditve dedičev, da država z zahtevo po vračilu socialne pomoči posega v njihove človekove pravice. Tak pogled je zavrnila in to utemeljila s socialno pravičnostjo – da bi torej bilo nepravično do ljudi, ki socialno pomoč potrebujejo za preživetje, če bi jo drugi potem v obliki premoženja zapustili potomcem. Med drugim so v uradu varuhinje zapisali tudi: »Pomoč države socialno ogroženemu posamezniku ni enostavno darilo, temveč je po svoji vsebini nekakšno posojilo, ki pa ga upravičenec ni dolžan vrniti za časa življenja. Ni pa razloga, da bi po smrti posameznika, katerega zapuščina je bila ustvarjena (ali ohranjena) tudi s pomočjo prejete pomoči, le-to podedovali dediči, ki takšne pomoči ne potrebujejo.«

A vlada Mira Cerarja je leta 2016 obveznost vračanja socialne pomoči vseeno omilila. Predvsem združenja, ki zastopajo starejše in upokojence, so namreč opozarjala, da številni starejši, ki živijo pod pragom revščine, zavračajo socialno pomoč. To so počeli iz strahu, da bi sebe in še posebej svoje dediče obremenili. Res se je v tistem času število upravičencev do varstvenega dodatka, ki ga lahko prejmejo starejši in ga država prav tako po smrti zahteva nazaj, krepko zmanjšalo. Ali kot je tedaj dejal Janez Sušnik iz Zveze društev upokojencev Slovenije: »Nekoč je bilo upravičencev 55 tisoč, a so se potem ljudje ustrašili, da bodo nasledniki plačevali za njimi, in so se odpovedali pomoči, tako da jih je zdaj le še dobrih 10 tisoč.«

Odtlej velja nekoliko zapleten izračun, po katerem država terja nazaj največ dve tretjini, v praksi pa najpogosteje dobro polovico prejete pomoči. Opuščeno je tudi splošno pravilo, da se vsem prejemnikom socialne pomoči ali varstvenega dodatka z zaznambo prepove razpolaganje z nepremičnino, v kateri živijo. Vračanja prejete pomoči so oproščeni tudi prejemniki pomoči, ki v lasti nimajo niti stanovanja, v katerem živijo, in prav tako tisti, ki tako stanovanje sicer imajo, a njegova vrednost ne presega 120 tisoč evrov. Ta cenzus, ki se je pred desetletjem morda zdel ustrezen, je danes precej manj ugoden za prosilce za socialno pomoč. Nepremičnine so v tem času pridobile vrednost, zato ta cenzus izpolnjuje veliko manj prosilcev, kot ga je v času, ko se je pisal zakon. Vrednost številnih stanovanjskih nepremičnin, ki so bile tedaj vredne manj kot 120 tisoč evrov, danes presega to mejo.

Dejansko ne gre za (socialno) pomoč, ki se splošno razume kot nesebično dejanje brez pogojevanja s protiuslugo, pač pa bolj za brezobrestno posojilo.

A nova, blažja pravila za vračanje socialne pomoči veljajo le za prejemnike denarne socialne pomoči ali varstvenega dodatka od leta 2017. Kar se tiče prejemnikov teh dveh oblik pomoči med letoma 2001 in 2017, država še vedno brez izjem zahteva poplačilo iz zapuščine od vseh prejemnikov. Razlog za to je naveden v obrazložitvi tedanjih zakonskih sprememb, in sicer krivica, ki bi se z opustitvijo vračanja naredila tistim, ki so pomoč tako ali drugače že vrnili: »Drugačna rešitev bi bila nepravična do oseb, ki so izplačano denarno socialno pomoč oziroma varstveni dodatek vrnile za časa življenja, ter do zapustnikov, katerih premoženje se je omejilo.«

Smisel vračanja prejete pomoči

Osnovni smisel terjanja dane socialne pomoči nazaj je v tem, da socialno pomoč prejemajo tisti, ki jo potrebujejo. In v takih primerih – sploh, če so jo prejemali daljši čas in je zato znesek, ki ga država zahteva nazaj, visok – se pričakuje, da prejemnik za seboj ni zapustil prav veliko premoženja. Seveda je izjema nepremičnina v njegovi lasti, v kateri je bival. Če pa bi za njim ostalo tudi drugo večje premoženje, je upravičeno vprašanje, zakaj je prejemal socialno pomoč. Ta je namenjena za preživetje ljudem brez premoženja, s katerim bi si preživetje zagotovili sami. V teoriji, v praksi pač ni vedno tako – predvsem, kadar gre za premoženje, ki ga je iz takih ali drugačnih razlogov težko pretvoriti v denar, čeprav ima neko vrednost.

Ne glede na to pa ni nikakršnega dvoma, da lahko država zahteva vračilo prejete socialne pomoči le do višine premoženja v zapuščini. Dejansko namreč ne terja povrnitve od dedičev, čeprav se jim v tistem že tako zahtevnem obdobju na prvi pogled morda lahko zdi tako, saj formalno res omejuje njihovo pravico do dedovanja. Vračilo dejansko terja od preminulega sorodnika. Zato dedičem nikakor ne more vzeti več, kot se je premoženja nabralo v zapuščini – torej premoženja umrlega zapustnika. Kot prakso pojasnjujejo na državnem pravobranilstvu, v večini primerov, v katerih pred sodišči v postopku za omejitev dedovanja zastopajo državo, »dediči terjatev poplačajo, sicer pa se omejitev dedovanja izvede na zapustnikovem premoženju, pri čemer se skuša omejitev dedovanja izvesti na drugem premoženju (recimo kmetijska zemljišča, premičnine in podobno), ne na stanovanjskih nepremičninah«.

Dediči imajo namreč možnost, da državi (ali pa občini) povrnejo socialno pomoč, ki jo je prejemal zapustnik, in potem ni več omejitve dedovanja in dedujejo njegovo celotno zapuščino. Tako je, kadar je v zapuščini več premoženja, kot je skupaj prejete socialne pomoči, ki jo država terja nazaj. V vseh preostalih primerih pa imajo tudi možnost, da se zapuščini preprosto odrečejo. To velja predvsem za takrat, kadar zapuščine pravzaprav ni, prejete socialne pomoči pa se je nabralo kar veliko.

Ne glede na nekatere spremembe torej koncept vračanja socialne pomoči, ki temelji na socialni pravičnosti, že vse od sedemdesetih let prejšnjega stoletja ostaja enak. V tem pogledu je le poimenovanje nekoliko netočno. Dejansko ne gre za socialno »pomoč«, ki se splošno razume kot nesebično dejanje brez pogojevanja s protiuslugo, pač pa bolj za brezobrestno posojilo.

Država je s časom vse manj stroga glede posmrtnega vračanja socialne pomoči. Je to socialno pravično ali nepravično?

Država zadnja leta za denarno socialno pomoč nameni dobrih 200 milijonov evrov in nekaj – podatka, za koliko denarja gre, ne razkriva – izterja tudi nazaj. A niti zneski, ki jih država v obliki subvencij in različnih nepovratnih sredstev nameni gospodarstvu, niso majhni. Res, da se s tem ohrani ali odpre nekaj delovnih mest. Toda za to namenjenih (nepovratnih) sredstev država v nobenem primeru ne terja, čeprav niso bila namenjena golemu preživetju podjetja.