Kolaborant ali žrtev?

Oratorij je krščanski počitniški program za otroke. »Nepogrešljive sestavine oratorija so molitev, petje, dramska zgodba, kateheza, ustvarjalne delavnice in igre«, lahko preberemo na spletni strani. Oratorij je namenjen osnovnošolskim otrokom, vsako leto pa je v središču programa glavni junak, čigar življenjska zgodba je rdeča nit oratorija. Letošnje poletje je bil to Alojzij (Lojze) Grozde.

Zgodbo Lojzeta Grozdeta je katoliška cerkev po osamosvojitvi začela izpostavljati v širšem poskusu zgodovinskega revizionizma. Grozde je bil globoko veren dijak, tudi član Katoliške akcije, krščanske družbenoaktivistične skupine, ki je delovala med vojnama. Ob koncu leta 1942 se je odpravil domov na Dolenjsko, na poti pa ga je zajela partizanska patrulja in ga po hitrem sojenju usmrtila. Cerkev pravi, da je imel Grozde pri sebi le nekaj katoliške literature in so ga partizani ubili zaradi njegove vere.

Lado Kocijan, nekdanji profesor obramboslovja na Fakulteti za družbene vede, ki je pred 25 leti opravil intervjuje z borci Tomšičeve brigade, pa je zatrjeval, da je Grozde s sabo nosil nepodpisano pismo, namenjeno župniku v Mirni. Pošiljatelj je zahteval, da mu župnik, ki je organiziral belo gardo v mirnski dolini, priskrbi seznam partizanov in aktivistov – Grozde naj bi bil tako usmrčen kot sovražni kurir. Kocijan je dodal še, da so bili v Tomšičevi brigadi tudi Grozdetovi sošolci, prav tako katoliki, tako da je interpretacija, da je Grozde umrl zaradi svoje vere, nesmiselna. Resnične naj ne bi bile tudi nekatere navedbe, da so Grozdeta partizani brutalno mučili, avtopsija njegovega okostja leta 1999 je dokazala, da je bila edina zadana poškodba strel v glavo.

Danes težko ugotovimo, kaj se je res zgodilo, bil je vojni čas, nasilje je obstajalo na obeh straneh.

Vse to ni ustavilo cerkve, ki je leta 1994 začela postopek za priznanje njegovega mučeništva, kar bi omogočilo njegovo beatifikacijo (da postane blaženi, čaščen na lokalni ravni) in kanonizacijo (da postane svetnik na globalni ravni). Leta 2010 je papež Benedikt XVI. Grozdeta razglasil za mučenca, čez dober mesec je bil razglašen za blaženega, kanoniziran pa še ni. Jasno je, da je beatifikacija Grozdeta bolj politično kot religiozno dejanje, njen cilj je prikazati (vse) kolaborante, ki so bili ubiti med drugo svetovno vojno in po njej, kot nedolžne žrtve partizanskega terorja.

Letos so se torej o Grozdetu učili osnovnošolci, nekateri so si ogledali film Srce se ne boji, ki med drugim prikazuje tudi Grozdetovo usmrtitev. Organizatorji oratorija opozarjajo, da ogled filma, ki morda po splošnem mnenju ni najbolj primeren za otroke od šestega leta starosti naprej, ni del obveznega programa, je pa med gradivi za oratorij objavljen tik pod njim kot del vsebin za poglobitev. Pravijo tudi, da izbira Grozdeta za osrednjo temo letošnjega oratorija ni bila politične narave, saj so se osredotočili na njegovo življenje in vrednote, partizane pa so poimenovali le z besedo »vojaki«. Predpostavimo sicer lahko, da so otroci sposobni dognati, kdo je bil kdo.