Jo Nesbø: Krvava luna

+ + + +

V zoženem krogu

Harry Hole, najprepoznavnejši kriminalist priljubljenega norveškega pisatelja Joja Nesbøja (1960), je med svojim trinajstim primerom na turneji. Pivski turneji. Po osebnem zlomu zaradi izgube bližnjih se je vkrcal na naključno letalo in zdaj v Ameriki pije s sebi podobnimi luzerji, ki so prišli v mesto angelov, polni obetov slave in bogastva. Kompulziven se hitro zaplete z mehiškimi tolpami in med reševanjem sveta ga dobro stisnejo. Krvava luna, rdeča od mrka, pa trinajsti primer, vse obeta, da bo krvavo in do konca (pre)napeto. In je.

Ker je Nesbø blagovna znamka, torej mera za napeto kriminalko, je presenetljivo, kako blizu skrajnim kriminalcem so poštenjaki ves čas; like s Holom na čelu poganjajo nezavedne sile, obremenjeni so s preteklim in to jih sili v (avto)destruktivnost. Kriminal je vedno povezan z najbolj osebnim, z maščevanjem, včasih tudi posredno. Kljub bližini storilcev in zasledovalcev, kljub prepletenosti in na videz normalnosti čez dan so ponoči v tem žanru vsi napol pošasti. Ker se je Hole usposabljal v zahodnih službah, ki so si serijske morilce – no, poimenovanje zanje – izmislile, tudi ve, da se vsak največ sedemkrat sreča s serijskim morilcem, kar se zdi nam, v deželi z manjšo pretočnostjo kadrov in kriminala, natančneje krvnih deliktov, veliko, vendar obetavno. Za prihodnost kriminalke, recimo.

V Krvavi luni se približa tistemu drastičnemu kriminalu, ki ga je v žanr pripeljal Thomas Harris s knjigo Ko jagenjčki obmolknejo in ga nadaljeval v Hannibalovih kanibalskih orgijah. Hole na lovu za denarjem, s katerim naj bi izplačal Mehičane, privoli v nečeden dogovor. Pokvarjenega in javno prepoznanega bogataša naj bi opral krivde za uboj dveh vzdrževanih žensk. V ta namen se strezni in vrne v Oslo in potem se sprehajamo med arhitekturnimi dosežki, med drobnimi preprodajalci praškov in konzumenti, pokukamo v karierne dosežke tistih, ki se medijsko ukvarjajo s kriminaliteto, zaidemo v sodnomedicinske laboratorije, gejevsko klubsko podzemlje in na idilične sprehajalne poti v okolici mesta.

Hole je seveda zunajserijski in povzroča uradnim organom pregona težave, pridobljeni dokazi so na robu veljavnosti, tudi nasilje pri pridobivanju teh dokazov je v razvitih družbah na slabem glasu. Vendar ga nekako tolerirajo, malo zaradi izsiljevanja, malo zaradi prej rešenih primerov, vse to mu omogoča hojo po ozki brvi nad popolnim padcem. Njegova sposobnost, da ne vonja oziroma vonja selektivno, ob kadavrih ostane hladen kot špricer, drugič je vonjalno hiperobčutljiv, pride tokrat popolnoma do izraza: spretno prikritega in nadvse inteligentnega morilca namreč voha, čuti v nosu. In ker Nesbø ne zakolje kure, ki nese zlata jajca, Harry seveda tudi trinajsti primer nekako spelje, napeto, z osebnimi vzponi in padci; to je proza visokih vrtljajev, (pre) obratov in nasilnih podob.