Zakaj lahko Trump počne, kar hoče

Sedmega novembra 1938 je Herschel Grynszpan, poljski najstnik judovskega rodu, v Parizu protestno ustrelil nemškega diplomata Ernsta vom Ratha, tretjega človeka nemške ambasade. Grynszpan je hotel z »atentatom« opozoriti na nacistični antisemitizem, na nacistično maltretiranje in izganjanje Judov, tem bolj, ker so deset dni prej izgnali tudi njegove starše. Ko so mu ti sporočili, kaj se je zgodilo, si je kupil revolver in pet krogel izstrelil v vom Ratha, kariernega diplomata, ki so mu šli nacisti – prav zaradi maltretiranja Judov – bolj ko ne na živce. Tudi on je šel njim na živce. Celo preiskovali so ga – zdel sem jim je nezanesljiv.

Toda Hitler, ki je ravno praznoval petnajsto obletnico svojega – sicer spodletelega – pivniškega puča, je v tem »atentatu« videl priložnost: bil je »zgrožen« in »šokiran«, v Pariz pa je takoj patetično »ves pretresen« poslal najboljše zdravnike, da bi rešili vom Ratha, ki se je boril za življenje, a jim ni uspelo. Vom Rath je dva dni kasneje umrl, nacisti v Nemčiji pa so dobili razlog, da so lahko ponoreli in se brutalno znesli nad Judi, njihovimi podjetji, trgovinami, veleblagovnicami, šolami, bolnišnicami, domovi, sinagogami in pokopališči. Paravojaške enote nacistične stranke – Sturmabteilung (SA), Schutzstaffel (SS) in Hitlerjugend – so jih napadle, razdejale in požgale. Letelo je steklo. Nacisti so pobili na stotine Judov, 30 tisoč pa so jih poslali v koncentracijska taborišča (Dachau, Buchenwald, Sachsenhausen). Rekli so jim, naj bodo ekstremni. Bili so histerično ekstremni.

Tako se je odvrtela kristalna noč (Kristallnacht), alias novembrski pogrom (Novemberpogrome). Judom so prepovedali vse kulturne prireditve in vse časopise, vzeli so jim vse državljanske pravice, pokradli so jim imetje. Hoteli so jih ekonomsko ponižati in zlomiti. Hitler je z »atentatom« na nemškega diplomata, ki sploh ni bil kak fanatičen nacist, dobil priložnost za končni obračun z Judi. Dobil je priložnost, da se jih znebi. Hermann Göring je dva dni kasneje na sestanku vodstva nacistične stranke oznanil: »Prejel sem pismo s firerjevo zahtevo, da se judovsko vprašanje enkrat za vselej uredi in reši tako ali drugače.«

Kristalna noč velja za uvod v končno rešitev judovskega vprašanja – holokavst.

Ameriška kristalna noč

Hitler je pokazal, kako lahko v pregretih časih kapitaliziraš povsem naključen uboj, alias »atentat«. Pokazal je torej, kako v pregretih časih uboj svojega človeka napihneš, histeriziraš in preleviš v pretvezo za čistko – brutalni obračun s političnimi nasprotniki in vsemi tistimi, ki se ti posmehujejo. In Trump, ki zelo rad citira Hitlerja (priseljenci »zastrupljajo kri naše dežele«) in ki je generalu Johnu Kellyju, vodji svojega kabineta v prvem mandatu, zabrusil, »zakaj ne morete biti kot nemški generali« (Kelly je kasneje rekel, da Trump ustreza »splošni definiciji fašista«), je po »atentatu« na Charlieja Kirka, organizatorja desnice in fanatičnega krščanskega nacionalista, sklenil, da bo spet citiral Hitlerja – da ga bo torej imitiral.

Trump ukinja ameriško demokracijo, toda zdaj tega niti ne skriva več – tako kot izraelski premier Netanjahu ne skriva genocida.

Takoj po »atentatu«, ko še ni bilo jasno, kaj točno se je sploh zgodilo, in še preden so storilca prijeli, je že pompozno napovedal maščevanje in brezkompromisen obračun z »radikalno levico«, ki je kriva za to nasilje in ki »že leta in leta na najbolj sovražen in podel način demonizira tiste, s katerimi se ne strinja«, in z »organizacijami, ki vse to financirajo in podpirajo«. S Kirkovo smrtjo je poskušal legitimirati obračun z liberalnimi, progresivnimi, levičarskimi skupinami, ki jih je prikazoval kot del zarote (Kirkov »atentator« je delal sam, na svojo roko) in ki jim je napovedal sodni dan. »Imamo radikalne levičarske norce, ki jih moramo preprosto zmleti.« Obenem pa je tudi napovedal, da bo antifo z izvršnim ukazom razglasil za teroristično organizacijo – da bo torej antifašiste razglasil za teroriste. Vsakogar, ki bo protestiral proti njemu ali ki se ne bo strinjal z njim, bo razglasil za antifašista in s tem za terorista.

Toliko, da bo jasno – prvo kroglo v vojni proti Nemčiji so izstrelili Judje! Tako so nacisti po vom Rathovi smrti utemeljevali in upravičevali nujnost maščevanja. Tako pa so nujnost maščevanja in nujnost obračuna z levico utemeljevali in upravičevali Trump in njegovi: Prvo kroglo so v vojni proti Ameriki izstrelili levičarji!

Trump, dirigent resentimentu desnice, ki je že v prvem mandatu pozival k likvidaciji nekega antifašista, je levičarjem pripisal vse zlo – tako kot je Hitler vse zlo pripisal Judom. In zakaj je Hitler Judom pripisal vse zlo? Zakaj je tako zelo nujno potreboval »Žida«? V Mein Kampfu je zapisal: »Nasploh je umetnost resnično velikih ljudskih voditeljev v vseh obdobjih v prvi vrsti v tem, da pozornosti ljudstva ne razdrobijo, ampak jo vedno usmerijo le na enega nasprotnika.« Aha. »H genialnosti velikega vodje spada, da tudi na videz različne nasprotnike predstavlja, kot da sodijo v eno samo kategorijo, ker spoznavanje različnih sovražnikov lahko pri šibkih značajih privede do pojavljanja dvomov o lastnem prav.« Saj. »Zato je treba številne navznoter različne nasprotnike vedno povezati, tako da se bo množici lastnih privržencev zdelo, da se borijo samo proti enemu sovražniku. To krepi vero v lasten prav in stopnjuje ogorčenje do napadalca in njegovega prav.« In končno: »Sposobnost dojemanja velikih množic je precej omejena, razumevanje je majhno, nasprotno pa je pozabljivost velika. Zaradi teh dejstev se mora vsaka učinkovita propaganda omejiti le na nekaj točk in jih kot gesla toliko časa uporabljati, da si bo tudi zadnji pod določeno besedo lahko predstavljal prav tisto, kar hočemo.« Juda je torej potreboval zato, ker se mora propaganda omejiti »na malo stvari in tiste večno ponavljati«.

Trump sistematično in serijsko toži medije, ki jih hoče ustrahovati in finančno uničiti. Zgolj od New York Timesa hoče 15 milijard dolarjev.

Avtokrat, ki hoče poenotiti ljudstvo, vedno potrebuje »Žida«, zunanjega ali notranjega sovražnika, ki ni zakoreninjen v »krvi in zemlji« in ki sproža patriotsko vnemo, kar seveda pomeni, da mora vedno s prstom pokazati na parazitski »neorganski« element, ki misli le na svoje ozke interese, ne pa tudi na nacionalne interese, in ki ogroža organsko enotnost nacije, v kateri so dobrodošli le tisti, ki opravljajo »naravno« funkcijo, potemtakem le tisti, ki tja – v ta nacionalni organizem – »naravno« spadajo. In Trump je tak avtokrat – gotovo se ima za resnično velikega ljudskega voditelja, ki pozornosti ljudstva noče razdrobiti, ampak jo hoče usmeriti le na enega nasprotnika, potemtakem za genialnega velikega vodjo, ki hoče pri množici privržencev ustvariti vtis, da se borijo samo proti enemu sovražniku, kar krepi vero v njihov prav ter stopnjuje ogorčenje do sovražnika in njegovega prav. Trump pač noče, da bi spoznavanje različnih sovražnikov pri šibkih značajih privedlo do pojavljanja dvomov o lastnem prav. Oziroma: Trump hoče, da si bo tudi zadnji izmed njegovih privržencev pod določeno besedo lahko predstavljal prav tisto, kar hoče, da si predstavlja. Še toliko bolj, ker se mora propaganda omejiti »na malo stvari in tiste večno ponavljati«.

Verbalni delikt

Trump je torej napovedal boj »radikalnim levičarskim norcem, ki jih moramo preprosto zmleti«. Kot da gre za smrtni boj, boj na življenje in smrt, boj za biti ali ne biti. Ali kot je – povsem v duhu Mein Kampfa – vzkliknil vedno agresivni, militantni Stephen Miller, drugi človek Trumpovega kabineta, ki ima celo demokratsko stranko za »ekstremistično organizacijo«: »Bog mi je priča, da bomo uporabili vse vire, ki jih imamo na Ministrstvu za pravosodje, Ministrstvu za domovinsko varnost in v celotni vladi, da bi identificirali, pretrgali, razbili in uničili ta omrežja ter Ameriko spet naredili varno za ameriško ljudstvo.« Obenem je napovedal obračun z nevladnimi organizacijami (preganjali naj bi jih po zakonih, namenjenih pregonu kriminala), levičarjem pa je zagrozil: »S policijsko silo in pod vodstvom predsednika Trumpa vas bomo našli, vzeli vam bomo denar, vzeli vam bomo moč, in če ste kršili zakone – vam bomo vzeli svobodo.«

Nič čudnega, da Trump že vse tja od inavguracije neusmiljeno – tokrat, v drugem mandatu, res nezadržno in brezdušno – obračunava z »radikalnimi levičarskimi norci«. In to povsod. Iz Smithsoniana in Kennedyjevega centra je črtal vse liberalne vsebine, ki »ameriške in zahodne vrednote« prikazujejo v negativni luči (nehajte že govoriti samo o tem, kako je bilo sužnjelastništvo nekaj slabega!). Demagoško se je samooklical celo za predsednika Kennedyjevega centra. Nacionalni ustanovi za umetnost in Nacionalni ustanovi za humanistične vede je pobral denar. Napovedal je gradnjo Nacionalnega vrta ameriških junakov, kjer bodo bombastični, kičasti, socialrealistični kipi le tistih ameriških junakov, ki jih bo on določil. Trump hoče odločati, kaj je to umetnost. Odločati hoče o zgodovini. Odločati hoče o znanosti – univerze, s Harvardom in Columbio vred, si hoče na vsak način podrediti. Odločati hoče, kako naj živijo ljudje, da bodo ustrezali ameriškim standardom. In odločati hoče, za kom naj nacija žaluje – in čigavo življenje naj slavi. To počnejo diktatorji – in njihovi obupni imitatorji.

Trump je napovedal boj radikalnim levičarskim norcem, ki jih je treba preprosto zmleti. Kot da gre za smrtni boj, boj na življenje in smrt, boj za biti ali ne biti.

In nič čudnega, da je – takoj po »atentatu« na Kirka – televizijsko mrežo ABC, sicer Disneyjevo posest, prisilil, da je čez noč ukinila oddajo Jimmy Kimmel Live!, ki jo vodi priljubljeni komik Jimmy Kimmel (čigar odstranitev je Trump na svojem omrežju Truth Social napovedal že julija, davno pred »atentatom« na Kirka!). Ta je Trumpa nenehno, tako rekoč vsak večer smešil. Trump je rekel: »Večerne oddaje, ki jih predvajajo televizijske mreže, ne počnejo drugega, kot napadajo Trumpa. Tega pa ne smejo početi.« Trump, ljubitelj cenzure, je ta, ki – čisto v slogu Vladimirja Putina, alergičnega na komike, ki se norčujejo iz njega – odloča, kaj je dovoljeno in kaj ne, kaj večerne oddaje smejo in česa ne, kaj lahko komiki počnejo in česa ne smejo, kaj je verbalni delikt in kaj ne. Malo prej je tudi televizijska mreža CBS sporočila, da bo v kratkem umaknila večerno oddajo The Late Show, ki jo vodi Stephen Colbert, priljubljeni komik, ki prav tako nenehno, vsak večer smeši Trumpa.

Mreža ABC je sicer potem v ponedeljek »presenetljivo« sporočila, da se Jimmy Kimmel že v torek vrača (hoteli smo le premostiti napete čustvene trenutke, pogovorili smo se ipd.), toda že to, da je mreža ABC pod Trumpovim pritiskom – no, pod pritiskom Brendana Carra, ki ga je Trump imenoval za predsednika Zvezne komisije za komunikacije (»To lahko storimo na lažji ali težji način,« je gangstersko siknil, ko je citiral Scorsesejeve Dobre fante) – tako srhljivo klonila in pokleknila in kapitulirala, pove vse o tem, koliko energije in sile in avtokratskih ambicij Trump vlaga v to, da bi zatrl medije in da bi se znebil svojih kritikov in političnih nasprotnikov. Za svobodo govora se ne meni, še manj za demokracijo. V demokraciji vidi le še motnjo, le še finto: Trumpovi politični nasprotniki – liberalci, levičarji, antifašisti – rušijo Ameriko, toda pri tem se sklicujejo na demokracijo, ustavo, svobodo govora. Skrivajo se za demokracijo. Demokracija je le krinka, v katero se zavijejo, da potem lažje blatijo, sramotijo in uničujejo domovino. Samo demokracijo je treba suspendirati, pa bo konec levičarskega blatenja, sramotenja in uničevanja Amerike.

Počnem lahko, kar hočem!

Trump sistematično in serijsko toži medije, ki jih hoče ustrahovati in finančno uničiti: od New York Timesa hoče 15 milijard dolarjev, ker da je poskušal v zadnjih izdihljajih predvolilne kampanje s tremi članki minirati njegovo kandidaturo, od Wall Street Journala pa hoče 10 milijard, ker je objavil njegov ljubeči rojstnodnevni zapis Jeffreyju Epsteinu. Mreži ABC in CBS, ki ju je tožil za milijone, sta se z njim zunajsodno poravnali, kar ni delovalo le čudno strahopetno, defenzivno in defetistično, ampak tudi koruptivno – kot podkupnina, ki sta mu jo na odprti sceni izplačali za mir. Tega jima ne bi bilo treba, saj bi Trump obe tožbi izgubil – to, da sta mu izplačali izsiljevalski racket, pa pove vse o tem, kako zelo se ga bojita in predvsem kako zelo se zavedata ne le njegove moči, ampak tudi njegovega avtokratskega nihilizma. Niti boriti se nočeta z njim. Od medijev pričakuje in terja le hvalnice, le kimanja, le glorifikacije njegove »genialnosti« in njegove »sui generis karizme«.

Trump, ki je nekoč vzdihnil, da bi »potreboval generale, kakršne je imel Hitler«, bi očitno potreboval tudi fene, kakršne je imel Hitler. Takšne, ki enako mislijo in enako sovražijo. In ne pozabite, da je pred nekaj leti vzkliknil: »Ko Kim Džong Un govori, ljudje sedijo in poslušajo. Hočem, da to počnejo tudi moji ljudje.« V tem, da so ga ponovno izvolili, itak verjetno vidi dokaz, da mu ljudstvo – ta mistični, organski, megabelski folk MAGA – daje brezmejno, brezdanjo, diktatorsko oblast, zato tudi vlada z ukazi, ukazovanjem, totalnim gospostvom. Avtokrati in diktatorji – Kim Džong Un, Vladimir Putin, Javier Milei in Viktor Orbán – so njegovi ljubljenci.

Zato ne preseneča, da je poleti na seji svojega kabineta oznanil, da je predsednik Amerike in »lahko počnem, kar hočem«. S tem je hotel reči, da lahko z nacionalno gardo okupira katerokoli ameriško mesto. In res, najprej je z nacionalno gardo okupiral Los Angeles in potem še Washington, obenem pa z okupacijo zagrozil tudi drugim ameriškim mestom, od Baltimora do Chicaga – mestom, ki imajo demokratske župane in županje. Z mesti, ki jim županujejo njegovi politični nasprotniki, njegovi kritiki, lahko počne, kar hoče. S svojimi političnimi nasprotniki in kritiki lahko počne, kar hoče. Lahko jih psuje, preganja, zastrašuje.

Na stadionskem pogrebu Charlieja Kirka, ki ga je – tudi s cirkuškim pačenjem in dirigiranjem publiki – prelevil v fašistoidno kičasto himno sebi (to je storil Hitler na pogrebu Ernsta vom Ratha), je – takoj zatem, ko je Kirkova soproga rekla, da moževemu morilcu odpušča in da »odgovor na sovraštvo ni sovraštvo« (temveč »ljubezen in samo ljubezen«) – z enim samim stavkom povzel svojo politiko maščevanja, sovraštva in zastraševanja: »Sovražim svojega nasprotnika.«

Svoje politične nasprotnike sovraži. Želi jim vse najslabše. To vemo. Karoline Leavitt, tiskovna predstavnica Bele hiše, je rekla, da je bil to »pristni Trump« in da ga »milijoni Američanov prav zato ljubijo«. A kar je tu šokantno, ni to, da Trump sovraži svoje politične nasprotnike (in da jim želi vse najslabše), ampak to, da to na glas pove. Od politikov pričakujemo, da se sovražijo in da si želijo vse najslabše, toda pod pogojem, da tega ne izrečejo. Ko to izrečejo, se demokracija sesuje, saj razprava, dialog in konsenz niso več mogoči – niti smiselni. V hipu, ko drugi ne dobi več priznanja in ko neha obstajati, je konec demokracije. Sploh pa ameriške, dvostrankarske, ki temelji prav na prepoznanju, pripoznanju in priznanju drugega, druge stranke, velike, tradicionalne, večne tekmice, tako rekoč »izgubljene« dvojnice. In v Ameriki je lahko demokracije zelo hitro konec: Amerika ima le dve stranki – eno več kot Severna Koreja.

Ko je Trump oznanil, da sovraži svojega nasprotnika (in da mu želi vse najslabše), je oznanil konec demokracije. Ko je rekel, da sovraži svojega nasprotnika, je izrekel in ustvaril konec demokracije. Hotel je reči: zame demokracije ni več! Demokracija ne obstaja več!

Navsezadnje: kaj je demokracija v primerjavi z nabito polnim stadionom, na katerem Trump oznani, da svoje politične nasprotnike in kritike tako sovraži, da ukinja demokracijo?!

Ugašanje ameriške demokracije

A demokracijo je ukinjal že, ko je podžigal mizoginijo, šovinizem, homofobijo, nativizem, natalizem, ksenofobijo, rasizem, ultranacionalizem in državljansko vojno. Demokracijo je ukinjal že, ko je političnim nasprotnikom grozil s fizičnim nasiljem, vojaško silo, aretacijami, pregonom, ječo, deportacijo in smrtno kaznijo. Demokracijo je ukinjal že, ko je militariziral politiko, radikaliziral družbo, implementiral represijo, discipliniral pravno državo, demoniziral protest, glorificiral politično nasilje, histeriziral vsakdanje življenje, revidiral zgodovino (»Sužnjelastništvo ni bilo le nekaj slabega«), promoviral patriotski kič in kriminaliziral vse, ki se ne ujemajo z njegovo definicijo Američana. Demokracijo je ukinjal že, ko je razbijal nadzorne agencije in uničeval institucije, ki naj bi varovale civilno družbo. Demokracijo je ukinjal že, ko je poskušal z brutalnimi, grizlijevskimi, množičnimi deportacijami priseljencev, ki jih razglaša za »golazen« in »mrčes«, rasno očistiti Ameriko (in vrhovno sodišče, ki ga je sam napolnil s tremi desničarskimi fundamentalisti, je nedavno celo odločilo, da lahko agenti urada za priseljevanje in carine potencialne osumljence primejo tudi na podlagi »rasnega in etničnega videza«). Demokracijo je ukinjal že, ko je brutalno napadal skupnost LGBTQ+, eksperte, odvetniške pisarne, znanstvenike, kulturne institucije in univerze. Demokracijo je ukinjal že, ko je razširjal teorije zarote, mentaliteto izkoriščane sublimne nacije in nostalgijo po mitski, izgubljeni, »čisti« preteklosti, redu, disciplini, hierarhiji, mučeništvu, moški regeneraciji in arhaični prihodnosti. Demokracijo je ukinjal že, ko je napovedoval aneksije Grenlandije, Panamskega prekopa in Kanade. Demokracijo je ukinjal že, ko leta 2020 po volilnem porazu ni hotel z oblasti in ko je potem 6. januarja 2021 pučistično podprl zasedbo Kapitola.

Ni šokantno to, da Trump sovraži svoje politične nasprotnike in da jim želi vse najslabše, ampak to, da to na glas pove.

Jair Bolsonaro, nekdanji brazilski predsednik, ki po volilnem porazu ni hotel z oblasti in je imitiral Trumpov puč, je pristal v ječi – za 27 let. Zaradi ogrožanja demokracije. Trump, največja grožnja ameriški demokraciji, ni le na prostosti, ampak je dobil drugi mandat – in zdaj v maniri diktatorja in v posmeh demokraciji napoveduje tudi tretjega. Protimoči, protinapada ni. Demokrati se bojijo, da jih bo razstrelil.

Trump je demokracijo ukinjal že, ko je sistematično in bombastično lagal in ko je realnost tako preoblikoval, da je ustrezala njegovim velikim patološkim lažem. Ja, demokracijo je ukinjal že, ko je vsiljeval kult osebnosti. In ja – absolutno: demokracijo je ukinjal že, ko je privatiziral državo – ko se je torej s predsedniško funkcijo finančno okoriščal (spomnite se le, kako so morali vsi, ki so prišli v Washington, spati v njegovem hotelu), ko je pustil, da so njegovi otroci finančno poslovali z deželami, ki jih je sam velikodušno obiskoval, in ko je navdušeno sprejemal draga darila, recimo 400-milijonsko letalo, ki mu ga je podaril Katar. Nedavno je njegova administracija sporočila, da Amerika opušča »strateški dialog« s Kosovom in začenja »strateški dialog« s Srbijo. Quid pro quo: Trumpovi bodo v Beogradu zgradili luksuzni stanovanjsko-poslovni kompleks, nekakšen »Trump Tower«, Trump pa bo s Srbijo – v zameno – zgradil »strateški dialog«. Daj-dam.

Trump, ki si želi v nebesa in ki terja Nobelovo nagrado za mir (in ki reče tisto, kar misli, in misli tisto, kar govori ljudstvo MAGA), državo privatizira, kot da je to nekaj povsem samoumevnega, normalnega in logičnega. In legitimnega.

Trump ukinja ameriško demokracijo, toda zdaj tega niti ne skriva več – tako kot izraelski premier Netanjahu ne skriva genocida. Celo oglašuje ga. Trump oglašuje ukinjanje ameriške demokracije. Ali natančneje: ukinjanje ameriške demokracije poskuša čim bolj normalizirati in popularizirati. A demokracija se mu ne gabi le zato, ker omogoča blatenje in sramotenje domovine, ampak tudi – in morda celo predvsem – zato, ker je bila demokracija tista, ki je pripeljala vse tiste »zajedavske« priseljence (vso tisto »golazen« iz »usranih lukenj«), ki je črncem dala državljanske pravice, ki je ženske opolnomočila, ki je legalizirala splav in skupnost LGBTIQ+, ki je prepovedala rasizem, ksenofobijo, mizoginijo in homofobijo, ki je Biblijo ločila od ustave in ki je Ameriko naredila »majhno«. Demokracija je kakopak ustvarila tudi medije, ki se blasfemično posmehujejo Trumpu. Ki ga kritizirajo. Ki mu oporekajo. Ki se ne strinjajo z njim.

Demokracijo hoče zdaj pokopati. Črtati. Führerprinzip se mu zdi boljši, učinkovitejši in legitimnejši od demokracije, zakonov in ustave. Z njimi lahko počne, kar hoče, ker lahko počne, kar hoče. Lahko povsem mirno in nekaznovano razstreljuje venezuelske čolne, češ da so prevažali člane kriminalne združbe Tren de Aragua, ki jo je sam razglasil za teroristično organizacijo. Ne vemo, kdo so to sploh bili, ker ni od njih nič ostalo, toda tu lahko na odprti sceni vidimo, kaj se bo zgodilo s tistimi, recimo antifašisti, ki jih bo Trump razglasil za teroriste.

Zato Orbána vsi tako občudujejo!

Ironija je, da si desnica želi, da se Trump obnaša kot diktator – da torej z diktatorsko močjo razbije levico in dobi kulturno vojno. Hej, levica ga je sama prisilila v to, da se je začel obnašati kot diktator!

Američani pa še vedno mislijo, da bodo Trumpov fašizem pregnali s humorjem. Toliko so slišali o totalitarizmu, tiraniji in diktatorjih, a ne vedo točno, kaj se jim dogaja.

Ko je Trump gledal, kako si je Viktor Orbán prisvojil in pokoril medije, kako vlada z odloki, kako si izmišlja verbalne delikte (in jih strogo kaznuje), kako opoziciji blokira finančna sredstva, kako širi idejo korupcije, kako je Madžarsko razglasil za »krščansko demokracijo«, kako je dal jasno vedeti, da so kristjani edini pravi Evropejci, kako bogato subvencionira družine, s čimer ženske spodbuja k množičnemu rojevanju otrok, kako je mladoletnikom omejil dostop do vsebin, ki zagovarjajo istospolno usmerjenost ali transspolnost, kako je zaprl meje, kako je ustavil »invazijo« migrantov, kako je na južni meji postavil masivno in neprehodno ograjo, kako »nacionalno identiteto« in »krščansko kulturo« brani in rešuje pred liberalnimi, svetovljanskimi, sekularnimi globalnimi elitami, muslimanskimi priseljenci, feministkami, »prebujenci« in skupnostjo LGBTQIA+, kako je zatrl multikulturnost, ki da le »kuži« nacionalno identiteto in »avtentične« vrednote, kako je izgnal Sorosevo univerzo (Georgea Sorosa prezira tudi Trump), kako je na univerzah prepovedal poučevanje teorije spola (ki trdi, da je spol družbeni konstrukt), kako je transspolnim osebam onemogočil, da bi se identificirale kako drugače kot po biološkem spolu, kako kulturni vojni – recimo boju za »versko svobodo« in »krščansko kulturo« ali boju proti priseljevanju – daje prednost pred demokracijo, kako na vsakem koraku zlorablja oblast in kako moč državnega aparata uporablja za boj proti »radikalnim levičarskim norcem«, svojim političnim nasprotnikom, tistim, ki ga kritizirajo, smešijo in satirizirajo, si je rekel: Evo, prav zato Viktorja Orbána vsi tako občudujejo, obožujejo in slavijo! Prav zato si hodijo konservativci z vsega sveta ogledovat Madžarsko!! To hočem!!!

In tako je Amerika dobila svoj orwellski iliberalni trenutek. Američani pa še vedno mislijo, da bodo Trumpov fašizem pregnali s humorjem. Toliko so slišali o totalitarizmu, tiraniji in diktatorjih, a ne vedo točno, kaj se jim dogaja – ker je izginotje ameriške demokracije nepredstavljivo. Še naprej živijo v zanikanju. Hej, pa saj Trump ni odpravil opozicije, kongresa in volitev! Šur. Še malo, pa bo največje medije in največje korporacije razdelil med svoje najljubše oligarhe.

Ne pozabite, da je na oblasti šele devet mesecev – ja, šele dobro se je rodil. Pred njim je še vse.

Orbán si je iliberalno suspendiranje demokracije morda izmislil, toda Trump ga popularizira in normalizira. In komercializira. Ja, trži. In ker to počne Amerika, se bo to tudi Evropejcem prej ali slej zazdelo modno, seksi, atraktivno in celo hipnotično. V Evropo pa, kot vemo, vse pride prav iz Amerike – noč čarovnic, prepoved kajenja, valentinovo, neoliberalizem.