Kultura / »We just want peace« ali »we just want piece«?* 

Malo čez mejo, v drugem največjem avstrijskem mestu – Gradcu –, vsako jesen, kot nam razkrije že ime, poteka festival Steirischer Herbst oziroma Štajerska jesen. Gre za enega največjih praznikov sodobne umetnosti v Avstriji, festival z dolgo in bogato zgodovino, ki združuje vizualno umetnost, performans, gledališče, glasbo ter interdisciplinarne projekte, vselej pa se odziva na aktualne družbene in politične teme. Festival je znan prav po svoji družbeni kritičnosti: izbrani umetnice in umetniki so vsako leto vabljeni, da se spopadejo z vprašanji moči, neenakosti, spomina in konflikta, pogosto prek provokativnih, eksperimentalnih ali angažiranih umetniških praks, ki gledalce spodbujajo k razmisleku o svetu. Pravzaprav je festival presenetljivo kritičen in angažiran, še posebej, če upoštevamo lokalni politični kontekst: Avstrija je v zadnjih letih priča vzponu skrajne desnice, cenzuri in omejevanju (neodvisnih) kulturnih institucij.

Steirischer Herbst tudi v letošnji izvedbi, ki se je začela prejšnji četrtek in zaradi katere po vsem mestu kar vrvi od življenja, ne razočara s svojo drznostjo in subverzivnostjo ter pogumom, da se loteva tematik, ki se jih marsikatera umetniška institucija raje ogne. Denimo ene največjih katastrof današnjega časa – genocida v Gazi. Beseda »pogum« je tu morda že pretirana; govorimo namreč o nečem, kar bi moralo biti minimalno pričakovano od umetnosti, ki naj bi bila inherentno angažirana in od katere se pričakuje, da obravnava krivice, opozarja na neenakosti in razkriva družbene napetosti – in to takrat, ko se aktivno dogajajo, ne z retrospektivnimi moralnimi obsodbami. Toda umetnost je v zadnjih dveh letih pogrnila na celi črti. Kljub temu da genocid traja že več kot dve leti, mnogi umetniki in kulturne ustanove, zlasti v nemško govorečih državah, o njem molčijo. Steirischer Herbst se temu upira in s svojim programom dokazuje, da umetnost mora ostati prostor kritičnega soočenja z resničnostjo, kjer ni prostora za tišino.

Tema letošnjega festivala je Never Again Peace (Nikoli več mir) in navdih črpa iz satirične drame Ernsta Tollerja Nie wieder Friede. Tollerjeva igra iz 30. let prejšnjega stoletja na grotesken in burlesken način prikazuje, kako družbe, ki si želijo miru, ob domnevni grožnji hitro zapadejo v ksenofobijo, militarizem in prisilno konformnost. Letos festival to zgodbo prenaša v sodobni kontekst in raziskuje paradokse miru: kako geslo »nikoli več« izzveneva v prazno, ko se nadaljujejo ali rojevajo nove vojne in agresije, ter kako se ideali miru, antifašizma in solidarnosti pogosto izkrivljajo ali zlorabljajo v političnem diskurzu.

To se navezuje tudi na zgodovino festivala, ki sega vse do leta 1968, ko je Steirischer Herbst nastal kot odziv na naraščajoče nacionalistične kulturne iniciative. Že od svojih začetkov je festival utelešal protifašistično držo, njegov namen je bil ustvariti odpor proti globoko zakoreninjenim ostankom totalitarne miselnosti in vzbuditi kritično mišljenje v družbi. Skozi lokalne iniciative je skozi leta oblikoval mreže umetnikov in kulturnih institucij, aktiviral večino mestnih kulturnih prostorov ter raziskoval neenakosti sodobnega časa in kompleksno, pogosto sporno preteklost mesta.

Direktorica festivala, ruska umetnostna zgodovinarka in kuratorka Ekaterina Degot, med drugim prejemnica nagrade Igorja Zabela za izjemne kulturne dosežke na področju umetnostne teorije in kritike, ki je na čelu Štajerske jeseni od leta 2018, je v svojem otvoritvenem govoru dejala: »Včasih se sprašujem, ali ta graška liberalna protifašistična družba, zgrajena na skupnem moralnem kompasu in morda tudi na nekaterih temnih skrivnostih, še obstaja? Ali danes dovolj govorimo o tem, da je intelektualna kultura, ki je bila ustvarjena takrat, tista dediščina, na katero mora biti Gradec ponosen?«

Na festival smo sicer prišli dan po uradnem odprtju festivala, a natanko tisti dan so odprli osrednjo razstavo festivala. Eden najbolj intrigantnih elementov letošnje Štajerske jeseni je prav razstavni prostor sam. Organizatorji so se odločili, da umetniška dela umestijo v nekdanjo destilarno Bauer v graškem predelu Gries. Gre za četrt, kjer so svoj dom našle številne migrantske skupnosti, a je hkrati tudi kraj, kjer je na zadnjih volitvah zmagala skrajna desnica – nekakšno protislovje, ki odmeva kot zrcalo napetosti sodobne družbe.

Stavba je vse prej kot običajna razstavna dvorana. Nekoč so tu brneli stroji in steklena vrata so ločevala pisarniške prostore, v zgornjih nadstropjih pa so bila – nekoliko nenavadno – nameščena celo policijska stanovanja. Sprehodu po notranjosti stavbe in razstavnih dvoranah – zaradi otvoritvene gneče je bil ta precej naključen – tako dodajo šarm še raznolike izvirne škripajoče lesene stopnice, odpadajoč omet, kopalna kabina z originalnimi belo-zelenimi keramičnimi ploščicami v eni izmed niš med prostori ali pa vonj po alkoholnem vrenju in lesu, ki opominja na preteklost stavbe.

Za čas festivala je objekt dobil tudi novo ime: BAU. Nemška beseda s svojo večpomenskostjo – od brloga in gradbišča do zapora – odpira vrsto asociacij, ki presegajo zgolj fizično lupino stavbe. V kuratorski viziji prav ta fluidnost pomenov omogoča, da stavba deluje kot močna metafora sodobne družbe: razdeljeni smo na različne »palube«, živimo v fragmentiranih in polariziranih svetovih, a kljub temu potujemo skupaj na »ladji zgodovine« proti negotovi prihodnosti.

Že pred vstopom v poslopje stavbe na ulici pogled pritegne umetniški projekt avstrijskega tandema zweintopf z naslovom Great American Poems (Velike ameriške pesmi). Na opečnato rdeči fasadi nekdanje destilarne s poudarki krem barve namreč visijo beli trakovi blaga, na katere so z velikimi črnimi črkami odtisnjene na prvi pogled naključne besede, kot so historically / identity / inclusion / inclusive ali pa men / mental health / minorities (torej zgodovinsko / identiteta / inkluzija / inkluziven ali pa moški / mentalno zdravje / manjšine). Gre namreč za instalacijo, ki združuje besede, ki so bile v zadnjem času – pod oblastjo Donalda Trumpa – izključene ali cenzurirane iz ameriškega javnega diskurza. Avtorja ju sestavljata v nenavadne, absurdne kombinacije, ki obiskovalko hkrati zabavajo in silijo k razmisleku o politični korektnosti, cenzuri in močnem simbolnem potencialu jezika.

V nekakšnem atriju pred vhodom v notranjost stavbe je tik pred stopnicami, ki vodijo v prvo nadstropje, svoje mesto našla tudi instalacija Piece ukrajinskega umetnika Illye Pavlova. Veliko sivo ploščo, ki z barvno skalo spominja na kakšen marmornat nagrobnik ali spomenik, krasi preprost napis v velikih zlatih črkah, ponekod okrašenih z oljčno vejico: WE JUST WANT PIECE (HOČEMO SAMO KOS). Pričakovali bi besedo peace (mir), a prav ta »napaka« ustvarja dvoumen komentar na vojno v Ukrajini: kdo resnično želi mir in kdo išče svoj (novi) kos ozemlja? Marmornata podoba in simbol oljke utelešata resnost spomenika z ironično noto, ki opozarja na krhkost pogajanj in napetosti med pričakovanji in vsakdanjo realnostjo vojne.

Eden najbolj obleganih in največkrat fotografiranih projektov je zagotovo Besser ein gesunder Esel als ein krankes Pferd (Bolje zdrav osel kot bolan konj) francoskega tandema Angélique Aubrit in Ludovica Beillarda. Že na prvi pogled je jasno, zakaj. Projekt zavzema tri sobe, opremljene v najbolj klasično manifestacijo pisarne, le da namesto ljudi v njih bivajo ogromne lutke. V prvi sobi zagledamo ogromni karikirani podlasici za pisalnima mizama, ki, vsaka s svojo ogromno kosmato šapo na računalniški miški, strmita v zaslon. Okrog njiju ležijo prazna skodelica, pepelnik, poln cigaretnih ogorkov, ter kupi dokumentov in fasciklov. V naslednji sobi nas čaka še bolj navdušujoče bizaren prizor: ogromna podlasica v obleki z rožastim potiskom in pentljo na glavi za mizo prešteva kupe evrskih bankovcev, obkrožena s steklenicami in pločevinkami. V poslednji sobani pa nas pričakata ogromni človeški lutki, ki naj bi predstavljali bankirja in potepuha, v nekakšni zapuščeni pisarni, polni praznih steklenic.

Toda ne gre zgolj za lutke – v ozadju se predvajajo posnetki njihovih pogovorov, ki nas v prepletu z videnim posrkajo v nenavadno, napol sanjsko pisarniško krajino, kjer potekajo absurdni dialogi o svetu po koncu kapitalizma. Denar je izgubil vsak pomen, umetna inteligenca je prevzela popoln nadzor, bankir pa se kljub temu krčevito oklepa ideje, da je sistem mogoče rešiti. Lutke predstavljajo manjšine in marginalizirane figure, ujete v nemogoče razmere, ki razkrivajo razmerja moči in neenakosti. V banalnem okolju pisarne, simbola birokratskega reda in vsakodnevne rutine, ki nas hkrati zabava in spravlja v nelagodje, se tako razgrne drama o razpadu sistema in iskanju smisla v času, ko stara pravila ne veljajo več.

V enem od razstavnih prostorov, kjer je del sten oblečen še v izvirno belo-rdečo mrežo keramičnih ploščic, je na ogled umetniški projekt Gaza Surf Club (Deskarski klub Gaza), ki se ga je nemški umetnik Stephan Mörsch lotil že leta 2013 – projekti, predstavljeni na razstavi, so sicer praviloma novi, ustvarjeni prav za premierno predstavitev na Štajerski jeseni – in ga za to priložnost še nadgradil. Prikazuje lesene plažne hišice, ob straneh oblepljene z reklamo za Pepsi in na vrhu kronane s palestinsko zastavo. Mörsch je natančno rekonstruiral posamezne stavbe, ki so improvizirani klubi za mlade in prostor vsakdanjega druženja kljub težkim razmeram v Gazi, ter opozoril na kontraste med uničenjem in normalnostjo, nadzorom in svobodo, hkrati pa procese sekularizacije in gentrifikacije, ki potekajo kljub politični napetosti.

Palestinsko zastavo najdemo tudi v enem izmed spodnjih prostorov, ki je zgrajen kot nekakšen poligon za nenavadne športne discipline, kot si jih je zamislil turški umetnik Ahmet Öğüt. V tem delu BAU-a lahko preizkusimo aktivnosti, kot so dirke na posteljah, jahanje lesenih konjičkov ali ekstremno likanje, ki so v Öğütovi praksi medij političnega protesta. Barvne kombinacije, povezane s prepovedanimi ali stigmatiziranimi zastavami – palestinska, kurdska ali mavrična –, tako dobijo interaktiven kontekst, kjer umetnik na nenavaden, participativen način obravnava družbene krivice ter obiskovalce aktivno vključi v razmislek o tem, kdo ima pravico biti viden in zastopati svoje barve.

Poleg omenjenih umetniških projektov na razstavi najdemo še številne druge, ki obravnavajo teme migracij in pregona, uničenja, individualne in kolektivne zgodovine, vojn in vse bolj oddaljenega miru. Teh tem pa ne najdemo le na razstavi, temveč tudi na najrazličnejših spremljevalnih dogodkih, kot so vodstva, delavnice, pogovori in koncerti. Omeniti pa moramo še, da za celostno podobo festivala – in s tem za njegovo piko na i – že več let skrbi slovenska oblikovalska skupina Grupa Ee, ki ji je izjemno oblikovanje za graškega naročnika prineslo več nagrad brumen za odlično slovensko oblikovanje, letos pa – skupaj z delom za druge naročnike s področja kulture – tudi nagrado Prešernovega sklada za izjemno umetniško ustvarjanje.

S kakšnimi občutki lahko sklenemo obisk Štajerske jeseni? Da se je do Gradca jeseni nedvomno vredno zapeljati. Ne le zaradi Štajerske jeseni, ne nazadnje je v

Gradcu obiska vedno vreden tudi Kunsthaus, galerija z ikonično arhitekturo, ki jo zadnja leta vodi Slovenka Andreja Hribernik, pred tem direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti. A vsekakor tudi zaradi Štajerske jeseni, ki nam v času, ko se po vsej Evropi vzpenjajo nazadnjaške sile, tudi v Avstriji ima skrajna desnica skrb zbujajočo visoko podporo, vpliva upanje, da sodobna vizualna umetnost tudi v takšnih razmerah še ima pogum, da je zmožna kritičnega premisleka, humanistične misli, da je zmožna obsodbe genocida. Res pa je, da bržkone ni naključje, da je takšen umetniški festival mogoč prav v Gradcu, mestu, ki je ne nazadnje za svojo županjo izvolilo Elke Kahr, katere oče je Iranec, njena stranka pa Komunistična stranka Avstrije (KPÖ).

Festival sodobne umetnosti:
Steirischer Herbst (Štajerska jesen)
Kje: nekdanja destilarna Bauer in druga prizorišča po vsem mestu, Gradec, Avstrija
Kdaj: do 12. oktobra 2025

* »Hočemo samo mir« ali »hočemo samo kos (ozemlja)«?