Kaj vse zajema projekt urada za oskrbo in integracijo migrantov

Iz vladnega urada za oskrbo in integracijo migrantov so sporočili, da so začeli izvajati Projekt za zgodnje prepoznavanje radikalizacije. Ker so se zelo širokega področja lotili v državnem organu, pristojnem za vprašanja migracij, nam ni mogoče zameriti rahlega nezaupanja in skrbi, da bi lahko šlo za širjenje strahu pred islamom in utrjevanje stereotipov o muslimanih kot slabih, nevarnih in neprimernih prišlekih, sosedih in sodržavljanih.

Če domnevamo, da se razume, da radikalizacija ni vedno slab proces – brez domnevno radikalnih gibanj za to ali ono človekovo pravico in civilizacijsko pridobitev bi teh danes imeli bore malo – je utemeljeno vprašanje, katere oblike radikalizacije so imeli v mislih v uradu in kakšno izobraževanje kanijo na to temo pripraviti. V uradu, ki ga vodi Katarina Štrukelj, pojasnjujejo, da je glavni namen projekta »ozaveščanje, usposabljanje in izobraževanje različnih deležnikov glede pravočasne zaznave oseb, ki bi lahko bile izpostavljene radikalizaciji. Gre za ljudi, ki imajo neposreden stik z ljudmi in ki lahko v tako imenovanih prvih linijah prepoznavajo radikalizirane posameznike.« Dodajajo, da gre za usposabljanje, izobraževanje in ozaveščanje posameznikov iz različnih družbenih struktur, ki bodo »nato prenašali znanja in dobre prakse neposredno na lokalne deležnike – socialne delavce, učitelje, zdravstveno osebje, zaposlene v zaporniškem sistemu …«

Več o vsebini projekta smo izvedeli od izvajalcev. Projekt v sodelovanju z Mirovnim inštitutom izvaja PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja, ki ga vodi Katarina Bervar Sternad. Direktorica PIC pojasnjuje, da k njemu sodita izvedba 20 usposabljanj v predvidenem trajanju treh ur in priprava priročnika. Osredotočili pa so se na izobraževanje zaposlenih »v vzgojno-izobraževalnih zavodih (predvsem vodstvo in šolska svetovalna služba), zaposlenih na področju socialnega dela, v verskih skupnostih, zaposlenih v zaporskih okoljih in v probaciji in na uradu za oskrbo migrantov samem ter zaposlenih v nevladnem sektorju, predvsem tistih, ki delajo z mladimi ali tujci«. Pri usposabljanju obravnavajo različne vrste radikalizacije, »saj pri radikalizaciji ne gre samo za versko radikalizacijo, predvsem pa ne samo za islamistični ekstremizem, temveč za vse različne vrste radikalizacije, ki so lahko nasilne in vodijo v terorizem kot končno obliko radikalizacije ali ne, so kaznive ali ne«. Obravnavajo torej različne vrste radikalizacije, od politične do verske in ideološke v najširši obliki, h kateri sodijo tudi skrajna prepričanja, ki »niso nujno vezana na religijo ali politiko, ampak so lahko povezana z zavračanjem družbenih norm, na primer ekološki ekstremizem, radikalne oblike antiglobalizma, inceli (mizoginija), anti-LGBT, nacionalizem …«

Strah pred preozko obravnavo radikalizacije je bil torej odveč. Področje se obravnava široko, morda v nekaterih točkah celo preširoko, saj so očitno zajete tudi nekatere organizacije oziroma gibanja, ki so verjetno potrebna. Iz predstavitev dveh doslej izpeljanih usposabljanj v izvedbi Iztoka Prezlja in Biserke Simčič pa izhaja, da je bilo pri tem uporabljenega kar nekaj nepotrebnega relativiziranja in posploševanja, recimo enačenje rdeče zvezde ter srpa in kladiva s svastiko in drugimi nacističnimi simboli, pa tudi enačenje »rasistov« in »antirasistov«.