Droni napadajo!

Vlado Miheljak

3. 10. 2025  |  Mladina 40  |  Dva leva

»Posebej smo se potrudili, da bi bila naša oddaja čim bolj realistična. To pomeni, da smo reproducirali vse radijske učinke, ne le zvočnih. No, v oddaji smo naredili natanko to, kar bi se zgodilo, če bi bil svet napaden. Na radiu smo rutinsko predvajali glasbo, nato smo predvajanje prekinili in napovedovalec je dramatično sporočil: ’Oprostite, prekinili smo ta program, da bi vam posredovali obvestilo iz Jersey Cityja ...’«
— Orson Welles o znameniti radijski igri The War of the Worlds (https://www.neh.gov/article/ fake-news-orson-welles-war-worlds-8)

Tako se je začelo. Združene države je v neposrednem radijskem prenosu napadla tuja vrsta. Zahodna civilizacija in »naš način življenja« sta se poslušalcem zdela ogrožena. Ok, vse, kar je sledilo tistemu večernemu radijskemu skeču 30. oktobra 1938 na mreži CBC, je del radijske, medijske, kakršnekoli že zgodovine in folklore. In učinki se zdijo iz današnje perspektive komaj verjetni. Da v radijskem studiu v živi oddaji kdo tolče po plehu, drugi navija ročno alarmno sireno, spet tretji panično kričijo, cepetajo ... radijski spiker pa dramatično posreduje novice s terena, »… kje vse so jih že videli«, in to povzroči takšno paniko, da so ljudje panično zapuščali domove, se čredno zatekali v cerkve, šole ...?!

Seveda je to vsaj nekoliko posledica ameriškega dojemanja resničnosti. In morda še bolj naknadnega ameriškega medijskega pretiravanja o množičnih histeričnih odzivih, ki menda dejansko niso bili tako obsežni. Vsekakor pa je takratna predstavitev efektov za današnji čas preveč retro in zato smešna. No, morda bo čez čas tudi histerija, fobija, pravzaprav kar manična obsedenost, ki se je začela v zadnjih dneh širiti v zvezi z domnevnimi ruskimi droni, ki so, do trenutka ko to pišem, še vedno zgolj neznani leteči predmeti, smešna. Ne zanikam možnosti, da so to, kar videvajo na nebu, droni in morda res Rusi provocirajo in preizkušajo zavezništvo (celo na Danskem?!), a reakcije in konfabulacije so podobne kot ob napadu Wellsovih marsovcev. Namreč, da nekaj verjamemo, nima nujne zveze z resničnostjo. Prevladujoča medijska histerija nas inducira v dovzetnost za nesmiselne vzorce panike. Najprej skonstruiraš sovražnika, potem si za njim nenehno na preži, na koncu se ti res prikaže. Če je in ko je tako, se bo slej ko prej zgodilo – sovražnik bo potrkal na tvoja vrata.

In prav to karikira še ena zgodba o generiranju panike. Le da v tem primeru pred tuzemskim zlom, tj. sovjetsko invazijo na Ameriko. Namreč, v banalni filmski satiri Rusi prihajajo! Rusi prihajajo! (The Russians Are Coming! The Russians Are Coming!) iz leta 1966 se ponorčujejo iz fantomskega, a povsod in vselej grozečega sovražnika. Naslov je aluzija na domnevno panični odziv (na zvok gasilske sirene) duševno obolelega Jamesa Forrestala, ki je bil med letoma 1947 in 1949, do odstavitve, v Trumanovi administraciji minister za obrambo (!). Menda je blodno tekal po ulici in kričal: »Rusi prihajajo, Rusi prihajajo! V bližini so. Videl sem jih ...« No, v filmski zgodbi se je v času hladne vojne radovedni kapitan ruske podmornice preveč približal otoškemu letovišču Gloucester na obali Nove Anglije, da bi si od blizu ogledal Ameriko, zato je plovilo nasedlo. Nekaj članov moštva se je pod vodstvom politkomisarja Rozanova odpravilo na obalo, da bi poiskali primerno motorno barko, ki bi izvlekla podmornico iz plitvine, in tako so prišli do poletne hiše newyorškega dramatika Walta Whittakerja. Ko je ta ugotovil, da gre za Ruse, je panično pomislil: »Prišli so!« Pač invazija Sovjetov, Rusov, na katero se je Amerika pripravljala in jo pričakovala že od začetka hladne vojne. Ko se je vest o pisateljevem bližnjem srečanju razširila po obmorskem mestecu, se je začela vsesplošna protiruska histerija in panika širiti kot cunami, a se ob komičnih zapletih zgodba srečno konča za lokalce in za Ruse ...

Tretja zgodba pa je domača. V soboto točno opoldan je bila izvedena vaja obveščanja javnosti. SI-ALARM. V mobilnikih naj bi se glasno in dramatično izpisalo testno besedilo, ki naj bi nas obvestilo o prihajajoči ali prežeči nevarnosti. Naj bi se, ker v številnih primerih zadeva ni delovala. Po pojasnilu pristojnih služb so v kolektivnem obveščanju izostali tisti, ki so bili priklopljeni na neustreznega operaterja, in tisti, ki nimajo ustrezno osveženega operacijskega sistema mobilnika. Kar pomeni, da potres, povodenj, toča, invazija kobilic, migrantov, ruskih dronov ali – bog ne daj – kar konec sveta, velja zgolj za tiste, ki so primerno povezani in »apdejtani«. Delajmo torej na tem! Kajti že kmalu, neko nedeljo konec marca ali v začetku aprila 2026 zvečer, lahko pričakujemo sporočilo o katastrofi nacionalnih razsežnosti z naslednjo vsebino: »2026-04-05 20:55 SI-ALARM. Državljani, državljanke, po prešteti večini volilnih glasov Janševa SDS premočno vodi. Pozivamo vse upora zmožne, da pridejo peš ali s kolesi na ploščad pred državnim zborom, preostali pa v zavetju dóma zavarujejo otroke, domače živali in imetje ter se pritajijo do preklica alarma.

NI TEST! NI TEST! NI TEST!