Dvoroki Han

Vlado Miheljak

26. 9. 2025  |  Mladina 39  |  Dva leva

»Mi nismo tukaj zato, da bodo ljudje zadovoljni z nami, mi smo tu zato, da so ljudje zadovoljni s svojim življenjem.«
 — Robert Golob je na volilnem kongresu stranke Svoboda potrdil svoj novi predsedniški mandat s severnokorejsko podporo, retoriko in scenografijo (MMC TVS, 20. 9. 2025)

»Naloga socialnih demokratov je, da Slovenijo varno peljemo čez zelo zahtevne okoliščine, tu pa je seveda pomemben tudi način, da bomo delovali umirjeno, brez arogance, brez napada, z veliko mero spoštovanja, upoštevanja drugače mislečih, občutka za to, da bo politika sposobna graditi in ne razgrajevati ... če si želimo slovensko zastavo visoko dvigniti, da bo plapolala ponosno, je potrebna leva in desna roka.«
— Matjaž Han je potrdil, da SD še vedno trdno vztraja na Pahorjevem izročilu političnega flirta onkraj idejne in programske bližine (Dnevnik TVS, 21. 9. 2025)

»Absolutno pa zagovarjam politiko Gibanja Svoboda, tako da sem seveda pripravljen iti na volitve … Stojim za svojimi izjavami in še vedno menim, da je to vlado za moj okus nekajkrat potegnilo preveč v levo.«
— Klemen Boštjančič podpira stranko, ne pa tudi njenih programskih orientacij (Politično TVS, 21. 9. 2025)

»Jaz nikoli leve opcije nisem zapustila.«
— Mojca Šetinc Pašek je iščoč levo opcijo zašla na napačni piknik (Dnevnik TVS, 21. 9. 2025)

Ko sem v začetku devetdesetih let poskušal razložiti paradoks Janševih »desnih socialdemokratov« (SDSS), preden so se po večletni neuspešni kandidaturi za včlanjenje v socialistično internacionalo leta 2003 dokončno odpovedali socialdemokratski predponi in se preimenovali v »navadne« demokrate, sem ilustriral, da je Janša socialdemokrat na tak način, kot je (takrat še živ in aktiven) Jörg Haider liberalec. Namreč v tistem času je Janša formalno še ostajal na Pučnikovi definiciji stranke kot socialdemokratske; pokojni koroški gromovnik s svojo svobodnjaško stranko pa se je na neki perverzni način še uvrščal med evropske liberalce. No, od takrat je minilo že »sto let« in Janša je medtem ne le spremenil ime, ampak je stranko odpeljal v tesen objem evropske skrajne desnice.

Velik problem slovenske politike je, da je od »mladostniških« identitetnih težav slovenskih političnih strank minilo že veliko časa, stranke pa še vedno ne vedo, iz kakšne »snovi« so. To sicer že nekaj časa ne velja več za Janševo stranko, vsekakor pa še vedno za večino ostalih.

Še zlasti je trenutno popolna zmeda v tako imenovanem levoliberalnem taboru. To se aktualno kaže tudi ob dilemi glede božičnice ali trinajste plače. Človek bi tako na pamet pričakoval, da bodo bonitete delojemalcev z vsemi štirimi zahtevali in branili socialdemokrati, nasprotovali pa jim bodo liberalci. Torej Gibanje Svoboda. A po drugi strani edino Hanova SD opozarja na preveliko delavsko pogoltnost, ki se zažira v dobrobit in eksistenco delodajalcev. Jasno je namreč, da delodajalci božičnici besno nasprotujejo, saj so svoj čas nasprotovali celo vštevanju časa za malico v kvoto delovne obveze. In tako imamo paradoks, da Gibanje Svoboda, ki je po evropski družinski identiteti stranka, ki razume interese kapitala, delodajalcev, božičnico predlagala in jo kategorično zahteva. No, božičnico kajpak podpira tudi Levica, ki jo desni politični pol označuje kar kot stranko levih ekstremistov, čeprav levo prepričanje vse bolj uspešno prikriva in se aktualno povezuje z eksplicitno poudarjeno in programsko deklarirano apolitično okoljsko stranko Vesna. Tako pa slej ko prej ostaja edina v koaliciji, ki božičnici vsaj posredno nasprotuje, češ da koalicija s predlogom ignorira socialni dialog, stranka SD, torej socialdemokrati (!), ki nominalno spadajo v evropsko politično družino, ki naj brani interes delojemalcev, delavcev, nameščencev. Res popolna in perverzna zmeda!

Morda konkretno raven popolne identitetne zmede na levoliberalni politični sceni najbolje ilustrira prebeg Mojce Pašek Šetinc v SD. Ker jo je Gibanje Svoboda zaradi razhajanja v razumevanju načel in delovanja iz članstva izključila, kar vsekakor ni ravno spričevalo demokratičnega talenta Goloba in njegove stranke, je zamera razumljiva. A po selitvi med nevezane poslance in poslanke je na koncu pristala v stranki SD. Torej stranki, ki je leva le nominalno in vse od Pahorjevega vodenja nima načel, hrbtenice, verodostojnosti in neredko tudi morale ne. Kar nikakor ne pomeni, da je Gibanje Svoboda boljše, ampak da je SD še slabša. To bi dolgoletna notranjepolitična novinarka seveda morala vedeti.

A kakorkoli. Volitve so pred durmi in Janša tudi s prosojnim manevrom Logarjevega spogledovanja s politično sredino nima rezerve za zmagoviti preboj. Kar pomeni, da ne more niti v sanjah preseči številk, ki jih je nabrala na volitvah 2022 zmagovita koalicija (GS, SD in Levica). Drugače rečeno: Janševa opcija ne more zmagati, lahko pa levoliberalna opcija izgubi.

No, posledice bodo enake.