Kultura / Dvojno utišane

Analiza intimnopartnerskih odnosov v Sloveniji nam da jasno vedeti, da so to izrazito spolno zaznamovana dejanja, ki prizadenejo ženske v nesorazmerno večjem deležu kakor moške. Intimnopartnerski umor je pri nas celo najpogostejši tip umora žensk: skoraj polovico jih zagrešijo nekdanji ali aktualni zakonci oziroma partnerji. Takšna dejanja se praviloma zgodijo po dolgotrajnem obdobju predhodnega nasilja, kar podrobno obravnava sociologinja Jasna Podreka v svojem delu Bila si tisto, kar je molčalo.

Toda kako ravnati, ko proces snovanja gledališke predstave preseka prav femicid? Na kakšen način se spoprijeti s tem okrutnim dejstvom? Kako ga ubesediti, kako ga prenesti na oder? In predvsem – s kakšno pravico, s kakšno dolžnostjo?

Prav ta vprašanja odpirajo Barbara Kukovec, Katarina Stegnar in Urška Brodar v predstavi Umetnost življenja: Umor na podeželju, ki bo v okviru mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk premierno zaživela v petek, 10. oktobra, v Stari mestni elektrarni v Ljubljani. Njeni koproducenti so Mesto žensk, Zavod Rizoma in Slovensko mladinsko gledališče, kjer si bo ponovitve predstave mogoče ogledati februarja.

Avtorsko trojico sestavljajo izjemne ustvarjalke. Barbara Kukovec je igralka, performerka in plesalka, ki je po diplomi na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo magistrirala iz študija igre na londonski univerzi Goldsmiths, pri ustvarjanju pa si prizadeva za preplet umetnosti z navidez vsakdanjimi konteksti. Katarina Stegnar je igralka, performerka in članica ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, ki je neizbrisno zaznamovala tudi neodvisno sceno, leta 2016 pa med drugim prejela nagrado Prešernovega sklada. Trojico zaokroža Urška Brodar, dramaturginja, prevajalka in performerka, ki je pomemben pečat odtisnila zlasti v Slovenskem mladinskem gledališču, tudi kot kuratorka programa Nove pošte in Festivala performansa.

Predstava Umetnost življenja: Umor na podeželju je bila sprva zasnovana kot nekakšna nadgradnja performansa Sladke skrbi, ki je nastal v sklopu tretjega Festivala performansa v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana, mogoče pa ga je bilo doživeti tudi na letošnjem festivalu Mladi levi. V predstavi so avtorice soočile slovensko podeželje, od koder prihaja igralka in performerka Barbara Kukovec, s prelomnimi feminističnimi performansi, kot je denimo Ritem 0 Marine Abramović, kjer je umetnica obiskovalke in obiskovalce povabila, da različne predmete, razstavljene pred njo, uporabijo na njenem golem telesu. Avtorice so tako raziskovale razlike med urbanim in ruralnim kontekstom ter preizpraševale, kako sodobna umetnost komunicira z različnimi občinstvi. Kaj bi se zgodilo, ko te performanse vidijo ženske s podeželja? Kako bi se odzvale na golo žensko telo v intimi svoje kuhinje?

Performans Sladke skrbi so namreč ponesle tudi na podeželje, v dnevne sobe in kuhinje kmečkih hiš. In tamkajšnje ženske so ga sprejele presenetljivo dobro. Predstava jih je resnično nagovorila in sprožila pogovore. Še več – avtorice so spoznale, da so te ženske veliko bolj izobražene in aktivne ter dovzetne za umetnost, kot si morda predstavljamo. »To je pravzaprav mit – da so ženske na podeželju neizobražene in da jih umetnost ne zanima. Resnica je, da gre samo za vprašanje dostopa. Veliko žensk, predvsem starejših, s katerimi smo delale, še nikoli ni bilo v gledališču ali na razstavi. Niso poznale jezika sodobne umetnosti, a vsebina, o kateri govorimo, jim je bila zelo znana,« pravijo avtorice.

Pri tem so spoznale, da Slovenija pravzaprav nima prave ločnice med mestom in podeželjem, saj je življenje v njiju, zlasti kar se tiče položaja žensk, v resnici v marsičem podobno. Bolje rečeno, patriarhat ne ždi le po zakotnih kmečkih izbah, pač pa se z njim na različnih ravneh vsakodnevno srečujemo tudi v urbanih središčih.

Iz pogovorov s temi ženskami, ki so bile sprva le gledalke, nato pa so v performansih začele sodelovati – in so s tem vsaj za nekaj časa razmišljale o sebi –, so se avtoricam porodile nove ideje in skorajšnja nuja, da proces nadaljujejo. Sogovornice so se namreč odprle o temah neenakosti, nevidnega dela in nasilja, le da morda kdaj niso našle pravih besed zanje. Delile so svoje osebne zgodbe in se jasno zavzele za to, da je o teh temah treba govoriti.

Nato je v vse to zarezal nedoumljiv dogodek. Prav v vasi blizu Ptuja, od koder prihaja Barbara Kukovec, se je zgodil femicid. Umorjena je bila 33-letna mama štirih majhnih otrok. In perspektiva predstave se je zasukala. Umetniški proces je postal nujno soočanje z realnostjo, s tragedijo, ki presega vsak performativni okvir.

Ta premik je poglobil tematiko predstave in jo preoblikoval v refleksijo o nasilju, femicidu in družbenih strukturah, ki ga dopuščajo. »To smo začutile kot odgovornost. Hkrati pa je bil prehod zelo boleč – kot da bi femicid prerezal potencialnost umetnosti. Ko se soočiš z dejstvom, da ženske še vedno umirajo zaradi moškega nasilja, se zdi vse drugo nepomembno. A ravno zato je bilo nujno, da skozi umetnost to temo odpremo,« pravijo ustvarjalke predstave.

V pogovorih z različnimi sogovornicami – od tožilk do novinark – so tudi spoznale, kako normalizirana so mikro nasilja. Kako jih družba še vedno tolerira kot nekaj sprejemljivega in kako to odpre vrata temu, da iz mikro nasilja zraste sistematično, eskalirano nasilje, v najhujšem primeru femicid. Na videz majhne, mimobežne pripombe, vsakodnevno poniževanje – vse to ustvarja ozračje, v katerem je večje nasilje samo še »naslednji korak«, zato je ključno, da znamo te vzorce prepoznati in jih poimenovati. »Najbolj očitno pa je postalo, da femicid ni vezan na razred ali izobrazbo – dogaja se tudi zelo izobraženim ženskam. Pri tem pa vsak femicid ni le individualna tragedija, pač pa opozorilo vsem ženskam, kje je njihovo ’mesto’. To je del strukture patriarhata,« razmišljajo Barbara Kukovec, Katarina Stegnar in Urška Brodar.

Velik izziv jim je pomenil tudi način, kako predstaviti zgodbo, ne da bi se vrtela okrog storilca. »Ženska je vedno dvojno utišana – najprej s smrtjo, nato pa še s tem, da mediji in družba večinoma govorijo le o storilcu. Me smo hotele to perspektivo obrniti,« pravijo. Zlasti zaradi odmevnosti primera, ki so ga obravnavale. Moški je namreč nagovoril svojo ljubico, da je umor izvršila namesto njega. Postala je storilka, Jasna Podreka jo imenuje »agentka femicida«.

Sojenje obema storilcema – obsojena sta bila na 28 let zapora – je potekalo ravno v času performansov na podeželju. »Senzacionalizem medijev nas je še dodatno soočil s problemom sekundarne viktimizacije,« priznavajo ustvarjalke. Na takratno atmosfero namiguje tudi naslov predstave – zavestno so se namreč poigrale z estetiko kriminalnih serij, z idejo filma, »limonade«. »Tudi to je del kritike – kako družba dojema nasilje, zlasti nasilje nad ženskami, kako ga obravnavajo mediji in kako ga s stereotipi celo legitimirajo.«

Predstava je tako participativno in kolektivno delo. Pomembno ga soustvarjajo tudi Olja Grubić (kostumografija in objekti), Meta Grgurevič (scenografija in objekti), Vid Hajnšek (video), Andrej Firm (fotografija), Dead Tongues (glasba) in Borut Bučinel (oblikovanje svetlobe) ter strokovni sodelavec Tilen Kolar. In potem so tu še zgodbe resničnih žensk, vključene v predstavo, ki opozarjajo na to, da je nasilje nad ženskami realnost, o kateri je treba vedno znova govoriti – tudi z umetnostjo. Predstava tako ne pomeni le umetniškega dela, pač pa tudi prostor izmenjave, refleksije in kritičnega soočenja z družbenimi strukturami, ki omogočajo nasilje. Opominja nas, da je umetnost vselej lahko most med urbanim in ruralnim ter prepotrebno orodje, s katerim se lahko sprašujemo o patriarhalnih normah, ki še vedno ogrožajo in jemljejo življenja.

Izbranih 5

Še nekaj izstopajočih dogodkov z 31. festivala sodobnih umetnosti – Mesto žensk

Arhivi v ospredju: Trideset+ let Mesta žensk (odprtje 3. oktobra ob 19.00, Galerija Škuc)
Osrednja razstava, posvečena trem desetletjem festivala in društva Mesto žensk.

Mesta za razmislek: Barbara Kozłowska (od 3. do 30. oktobra, Mala galerija BS)
Razstava najpomembnejših del ene od pionirk performansa na Poljskem.

Don Kihot, ki je bila sen (4. oktober ob 19.00, Stara mestna elektrarna)
Avtorski projekt v režiji Žive Bizovičar in prevodu avtorja dramatizacije Nika Žnidaršiča sledi romanu Kathy Acker o ženski, ki v krutem in zblaznelem svetu išče ljubezen.

Olja Grubić: Extima#4: Življenjski prostor (6. oktober ob 20.00 in 7. oktober ob 18.00, Stara mestna elektrarna)
Performans kot živa instalacija, ki krči prostor gledalke in gledalca. Uvid v neoliberalno ideologijo produkcije rasti in ekspanzije.

Hélène Frappat: Mračenje ali umetnost utišanja žensk (11. oktobe r ob 20.00, Atrij ZRC SAZU)
Pogovor o »gaslightingu«, pojmu, ki je omogočil razumevanje, kako so bile ženske v zgodovini utišane, nato pa je postal tudi nevarno politično orožje.

Gledališka predstava:
Umetnost življenja: Umor na podeželju
Kje: Stara mestna elektrarna, Ljubljana
Kdaj: premiera 10. oktobra 2025