Zeleno oboroževanje

N'toko

10. 10. 2025  |  Mladina 41  |  Žive meje

Ko je spomladi 2022 Robert Golob zmagal na volitvah, smo živeli v precej drugačnem svetu kot danes. V medijskem etru so odmevale besede »okrevanje«, »prenova«, »rast« … Po kaosu epidemije, ki je nasledil desetletje rezov in gospodarskega kaosa, je bila Evropa končno pripravljena na novo politično usmeritev: na veliko vrnitev državnih projektov, nekakšen new deal za 21. stoletje, investicijski cikel, ki bo prinesel službe in stabilnost. Nosilec te preobrazbe iz neoliberalizma nazaj v socialdemokracijo naj bi bil zeleni prehod – energetska in infrastrukturna prenova, s katero bomo omilili učinke podnebnih sprememb. Nič nenavadnega torej, da je obdobje zelenega optimizma v središče političnega življenja Slovenije potisnilo dolgolasega direktorja energetskega koncerna. Le kdo bo znal bolje krmariti državo skozi zeleni prehod kot hipijevski biznismen, iskriva mešanica japija in alternativca (»najboljše zdravilo proti covidu je sonce!«)? Ko so zahodni mediji poročali o volitvah v Sloveniji, so Svobodo vsi označili za zeleno stranko.

Danes se to zdi kot namišljena preteklost, nekakšne utopične sanjarije naivnih levičarjev. Kajti vprašanje o reševanju podnebne krize je vmes dobilo drugačen odgovor: nobenega mednarodnega sodelovanja ne bo, nobene solidarnosti, nobene delitve odgovornosti. Namesto tega bomo imeli divji boj za preostale vire, globalno vojno za obvladovanje ključnih virov in strateških ozemelj. To je bila odločitev političnih in gospodarskih elit, ki so si izračunale, da bo vojna zanje dobičkonosnejša rešitev kot mučno prilagajanje ogljičnim ciljem ekologov. Ideja zelenega prehoda se je tako pokopala – iz globalne razprave o prihodnosti človeštva se je spremenila v nišni hobi za peščico aktivistov. Ideja o velikem valu državnih investicij je seveda še naprej živa, a naložbe v energetski prehod bodo nadomestile naložbe v militarizacijo. Od zelenega prehoda k vojaškemu. Od reševanja planeta k medsebojnemu uničenju za preostanek njegovih virov. Podnebno gibanje je povozil genocid, Greta Thunberg pa sedi v izraelskem zaporu.

Obrat k militarizmu se najnazorneje in najbolj dramatično kaže v preoblikovanju državnih proračunov. Sledeč nemškemu zgledu in zahtevam Nata, je Robert Golob naredil izjemno sunkovit obrat pri razporeditvi državnih sredstev, saj se je zavezal, da bo Slovenija že tako rekordno visoke obrambne izdatke do leta 2035 povečala na pet odstotkov BDP, kar je 20 odstotkov celotnega proračuna! Ta preobrazba kakopak za sabo povleče preobrazbo vseh družbenih podsistemov, saj bodo ti morali iskati sredstva pri Damirju Črnčecu. Znanost, izobraževanje, gradnja, kultura … vse to se bo v vse večjem obsegu podrejalo zahtevam vojaške industrije, ki v naši družbi prvič po osamosvojitvi dobiva primat. Leta 2023 so predstavniki vlade sodelovali na celjskem industrijskem sejmu, kjer so pridigali o »priložnostih zelenega prehoda«, konec tega meseca pa se vračajo v Celje na sejem orožarjev, kjer bodo razlagali o poslovnih priložnostih na področju vojne. Lahko si le predstavljamo, kaj bo to pomenilo za ogljične cilje.

Sprememba proračunskih prioritet pa za čuda ni prinesla spremembe politične podobe vlade. To, da je naš ekscentrični poslovnež obrnil razvojni načrt države na glavo in njeno usodo izročil v roke desničarskim vojaškim jastrebom, ni pretirano vplivalo na njegovo podobo mirovniško-zelenega menedžerja. Program militarizacije je namreč spretno zavil v okrasno embalažo, na kateri piše »odpornost« in »dvojna raba«. Ali ne vidite, stroški za obrambo so v bistvu stroški za varovanje pred naravnimi katastrofami? Pustimo ob strani vse tisto, kar bomo namenili za gradnjo strojev za pobijanje, bombardiranje in zastrupljanje – to je pravzaprav zelena militarizacija! Po nekaj mesecih poslušanja tovrstnih govorov sem prišel do trdnega mnenja, da je militarizacija v rokah levoliberalnih ideologov bistveno hujša kot tista, ki jo izvajajo desni vojaški jastrebi. Z »zelenim oboroževanjem« jim namreč celo uspe prepričati nekatere nasprotnike militarizma in tako pasivizirati še tisti del družbe, ki bi se temu lahko uprl. To ni alternativa desnici, ampak je zgolj pripravljanje terena, da bo lahko ta brez trenja izvajala svoj program. In je mehka oblika zanikanja podnebnih sprememb.

Žal ni težko napovedati, kaj sledi, ko je reševanje temeljne krize človeštva odstranjeno z menija. To vidimo v ZDA, kjer vse pogosteje pustošijo ekstremni vremenski pojavi. Država z največjo vojsko na svetu na te krize nima odgovora, krivdo za požare in poplave pa vali na politične nasprotnike (»Antifa je zanetila požare!«), na manjšine (»Ilegalni migranti so porabili vodo za gašenje!«), na javne uslužbence (»Krivi so črnci, zaposleni pri gasilcih preko kvot!«) … Tudi za naše poplave je bila ne nazadnje okrivljena Nika Kovač. Država vas ne more rešiti pred podnebnim zlomom, lahko pa vam ponudi tarčo za vašo jezo. Takšna prihodnost čaka vsako militarizirano družbo, ki je podnebne spremembe zanikala ali se ni menila zanje. Politiki, ki danes obračajo hrbet resni razvojni alternativi in sprejemajo militaristični proračun, nosijo odgovornost za vse more v prihodnosti – pa naj se imajo za še tako zelene, še tako napredne in mirovniške.