Plošča / Bakalina Velika: Use kar sije

Ob muziki tolminskega fenomena – ta se je iz pikrega etno folk dvojca, ki je na državnih proslavah karal politike, prelevil v velik folk rock sekstet – hitro zapademo v poetično mistifikacijo. Posebej, če smo se rodili v zahodnem delu države in je Soča za nas sveta reka. Verzi skupine so ne nazadnje prepredeni s tisočletnimi modrostmi, evokativnimi metaforami, epskimi legendami, živalmi kot prispodobami, zdravilnimi rastlinami, arheološkimi izkopaninami, panteistično ezoteriko in večnimi vprašanji. Toda ko godbo izluščimo do bistva, dobimo dve sestavini, ki jo delata enkratno: vrhunsko avtorsko glasbo z osupljivo pestrim inštrumentarijem, za katero so poskrbeli multiinstrumentalisti Marjan Stanić, Matej Magajne, Dejan Lapanja, Andrea Pandolfo in Samo Kutin, v spregi z narečno podalpsko poetiko Janija Kutina – antiantropocentrično, animistično, lucidno, univerzalno.

Kutin, kmet, pevec in morda največji domoljub med sodobnimi tekstopisci, je vendar prebujen domoljub. Stabilnosti ne išče v idilični krščanski preteklosti desnih populistov, fascinira ga globoka zgodovina našega prostora. Ta je resda polna pasti v smislu fantazmagoričnih projekcij nanjo (spomnimo se new age blodenj neostarovercev), je pa tudi vir preprostih bivanjskih spoznanj, kmečke pameti, če želite. Kutin v svojem naravoljubju spominja na odlično naravopisno delo Svetišča narave Irene Cerar. Sredstva so drugačna, intenca podobna – dopovedati ljudem, kakšna sreča je, da smo se rodili prav na tej zaplati zemlje. Ne, ker smo Slovenci, pač pa ker smo dediči in trenutni skrbniki naravnih lepot, ki so jih častili številni pred nami (Keltinja).

Obravnavane teme so sicer podobne kot na razmeroma otožnem predhodniku (narava, dom, predniki, minljivost), toda tretji album prežemata optimizem in kljubovalnost, morda zaradi sprijaznjenosti s cikličnostjo časa (Cajt). Ta vedrina se manifestira tudi v dinamičnih aranžmajih, polnih intrigantnih zavojev, vokalnih harmonij, močnih refrenov, kitarskega žaganja, dramatičnih crescendov in tišin, ki jemljejo od vsepovsod, iz Afrike in Južne Amerike, jazza in postrocka, keltske in domače ljudske tradicije. Ena njihovih najlepših skladb je Suoča, posneta lani z razširjeno zasedbo Etno Histeria World Orchestra, pristna avtorska nadgradnja Gregorčičeve Soči v epski instrumentalni preobleki. Toda vsaka skladba je zgodba zase, s skupnim jezikom in imaginarijem povezana v veličastno celoto. Vsaka odpira številne miselne prehode, dosegljive skozi majhne razpoke, ki jim lahko sledimo kot kovač v pesmi Prehod. Kakor bi poslušali arhetipskega pripovedovalca ob ognju.