Prizadevanja, da bi pokopani borci dobili imena

Na nas se je obrnil bralec, čigar svojci so pokopani v skupnem grobišču partizana in narodnega heroja Jožeta Gregorčiča in njegovih soborcev. Gre za brate iz družine Osredkar, dvojčka Radka in Sava, ki sta padla leta 1942 na Lipniški planini skupaj z Gregorčičem, in Iveta, ki je padel na Blegošu. A na spomeniku v Grajskem parku v Radovljici, ki ga je zasnoval Edvard Ravnikar, ni njihovih imen – na njem je vklesan zgolj napis: »Tu je pokopan narodni heroj Jože Gregorčič z 71 partizani, padlimi na Jelovici.«

Pri združenju borcev v Radovljici si skupaj z Borutom Kersnikom, ki se je obrnil na nas, že dolgo prizadevajo, da bi na kamnite kvadre, ki so del spomenika, napisali tudi imena tam pokopanih. Vendar brez uspeha. Kersnik je zato stvari celo vzel v svoje roke in se na enega od njih gverilsko odločil dodati plaketi z imeni svojih svojcev, a sta bili nato odstranjeni. »Upanje, da bi tako lahko začasno rešili problem tudi ostalih imen, je bilo prazno. To, da ni kolektivnega spomina brez osebnega, tudi danes malokdo razume,« pravi Kersnik. Seveda ni ravno prav in v skladu s črko zakona, da je to storil – a njegovo dejanje, je vendar mogoče razumeti.

Obrambno ministrstvo, ki je skrbnik vojnih grobišč, in radovljiška občina sta spomenik pred kratkim obnovila. Toda imen drugih padlih, čeprav sta s pobudami seznanjena, nanj nista dodala. Oviri naj bi bili v osnovi dve. Pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine vztrajajo, da Ravnikar na grobišču ni predvidel zapisanih imen, zato na območni enoti Kranj menijo, naj se ohrani prvotna arhitekturna ureditev grobišča, pravi konservatorska svetnica Renata Pamić. Namesto tega predlagajo, da bi podatke o borcih in zgodbo grobišča dodali na ustreznem panoju v bližini grobišča. Vsaj za to naj bi si bili pri združenju borcev v Radovljici prizadevali že več let, a zamisel se nikakor ne uresniči.

Tu pride do drugega zapleta, saj dejanske evidence pokopanih v grobnici ni, tako ni mogoče čisto zares ugotoviti točnega števila, niti vseh podatkov borcev, ki so bili položeni v skupni grob. Prekopi posmrtnih ostankov borcev z Mošenjske, Lipniške, Radovljiške in Selške planine na Martinčku in iz Rovtarice na Jelovici so po vojni namreč potekali bolj ad hoc, vse, tudi tiste, ki jih ni bilo mogoče identificirati, pa so pokopali najprej v skupen grob nedaleč od današnjega grobišča, ker je bila tam nato predvidena gradnja, pa so grobnico prestavili v Grajski park. Glede na radovljiški zbornik Po poti spominov, ki ga je leta 1990 uredil Alojz Kos, je bilo identificiranih zgolj 29 žrtev. Radovljiški primer ni izjema, pri urejanju grobišč iz polpretekle zgodovine imajo s podobnimi težavami država in zgodovinarji opraviti pogosto.

A med pozabo in spominom je precej tanka meja. In danes, ko potekajo prizadevanja, da bi pozabili svojo antifašistično zgodovino, ko antifašizem postaja psovka, je vsako prizadevanje za ohranitev spomina nanj hvalevredno dejanje.