Dva leva / Vlado Miheljak: Prerodni krči
Novo politično slogaštvo na obzorju?
MLADINA, št. 42, 17. 10. 2025

© Franco Juri
»Razvrščanje novinarjev na tiste, s katerimi politiki sodelujejo, in na tiste, s katerimi ne, je popolnoma nesprejemljivo. Takšna je tudi zahteva odvetnika predsednika slovenske vlade. V realnosti nastajajo napetosti med novinarji in predstavniki oblasti, ampak to ne sme vplivati na pravico javnosti do obveščenosti. V informativnem programu televizije Slovenija vsakršno selekcioniranje novinarjev ostro obsojamo.«
»Lipa, simbol mladike, barva in ime izražajo idejo prenove, odgovorne rasti in enotnosti, ki so temelj za sodobno in povezano Slovenijo. Korenine lipe segajo globoko, krošnja pa se razrašča široko, kar simbolizira trdnost, vztrajnost in odprtost, lista se obračata vsak v svojo stran – en levo, drugi desno – a ostajata povezana v koreninah. Simbolizirata sožitje, sočutje in enotnost v različnosti, pa tudi dejstvo, da skupnost raste skupaj za dobro celotnega drevesa.«
– Konkretno, stranko Levica štejete med levosredinske sile?
Zdi se, da si je Golob z zadnjimi izpadi glede KPK dokončno zapravil (sicer majhno in komaj realno) možnost zmage na prihajajočih volitvah. Ne, ni si pa zabil zadnjega žeblja v krsto. Bo nekako preživel, a ne več kot veliki zmagovalec, ampak kot politični zombi.

© Franco Juri
»Razvrščanje novinarjev na tiste, s katerimi politiki sodelujejo, in na tiste, s katerimi ne, je popolnoma nesprejemljivo. Takšna je tudi zahteva odvetnika predsednika slovenske vlade. V realnosti nastajajo napetosti med novinarji in predstavniki oblasti, ampak to ne sme vplivati na pravico javnosti do obveščenosti. V informativnem programu televizije Slovenija vsakršno selekcioniranje novinarjev ostro obsojamo.«
»Lipa, simbol mladike, barva in ime izražajo idejo prenove, odgovorne rasti in enotnosti, ki so temelj za sodobno in povezano Slovenijo. Korenine lipe segajo globoko, krošnja pa se razrašča široko, kar simbolizira trdnost, vztrajnost in odprtost, lista se obračata vsak v svojo stran – en levo, drugi desno – a ostajata povezana v koreninah. Simbolizirata sožitje, sočutje in enotnost v različnosti, pa tudi dejstvo, da skupnost raste skupaj za dobro celotnega drevesa.«
– Konkretno, stranko Levica štejete med levosredinske sile?
Zdi se, da si je Golob z zadnjimi izpadi glede KPK dokončno zapravil (sicer majhno in komaj realno) možnost zmage na prihajajočih volitvah. Ne, ni si pa zabil zadnjega žeblja v krsto. Bo nekako preživel, a ne več kot veliki zmagovalec, ampak kot politični zombi.
Golobov odvetnik Zdolšek je z vidika svobode medijev in pravic njih uporabnikov imel nastop v najbolj žlahtni janšistični maniri. A sam odvetnik ima v zgodbi epizodno vlogo. Postavlja se vprašanje razmerja med politiko, mediji in javnostjo. Največja odgovornost za eksces je pri Golobu, ki se od tega izpada ni kategorično distanciral in odvetniku odvzel pooblastila. Odgovorni so tudi njegovi zaslepljeni strankarski sopotniki, ki se raje prepirajo s predsednikom KPK kot s svojim predsednikom, ki očitno izgublja realitetno kontrolo. In ne nazadnje so krivi tudi sami novinarji. Če je res, da so bili selektivno vabljeni trije izbranci, je to privolitev v nespodobno povabilo. Mnogi (tudi stanovska združenja) so zato porekli, da bi se morali po Zdolškovem izpadu preprosto upreti in oditi. O. K., seveda. A kdo naj bi se uprl? Vladimir Vodušek? POP TV? Khm, kakorkoli ima Polona Fijavž v svoji kritiki ravnanja odvetnika prav, se bosta morala uredništvo in kolektiv novinarjev nacionalne televizije vprašati, zakaj je drugi novinar nacionalke privolil v Zdolškovo pogojevanje in ignoriral pričakovano gesto solidarnosti. To bodo morali sami razmisliti in ovrednotiti. Kot tudi, zakaj se je ponedeljkov intervju z Markom Ruttejem spremenil v ceneni in odvraten propagandni nastop. Za začetek bi morali svojim (neizkušenim?) novinarskim močem razkriti sicer slabo čuvano skrivnost, da podvprašanja preprečujejo zlorabo medijskega odra za intervjuvančeve propagandne ekskurze.
In tako nam ostane upanje, da bo projekt »Nejanez Nejanša« speljal ali vsaj zakrpal nekdo drug. Vstop Vladimirja Prebiliča v strankarsko politiko je bil že nekaj časa napovedovan in je sedaj uresničen. Občutki so mešani, kot bo (z)mešano in medsebojno nezdružljivo tudi ožje vodstvo stranke. No, nesporno je, da je Prebilič v predsedniški kampanji in kampanji za evropske volitve, pa tudi večkrat kasneje, v nasprotju s konkurenti, »prodajal« sprejemljiva in jasno opredeljena stališča. Ni se branil kategorično izreči besede »genocid«, ki jo je koalicija kotila mesece in mesece. In zlasti ima v kategoriji mainstream politike eden redkih, če ne edini, reflektiran odnos do kompleksnega rusko-ukrajinskega konflikta. Na domači sceni pa vsaj za zdaj kategorično zavrača sodelovanje z antidemokratom JJ. Vse to je seveda privlačno za številne tako imenovane levoliberalne volivce, ki jih je medtem Golob razočaral. A nekateri njegovi nastopi nakazujejo nagnjenost k odvratnemu populizmu. Denimo lutkarski skeč o božičnici. Še bolj pa moti njegova »alibizacija« kritične distance do Janše z opredeljevanjem Levice kot ekstremne stranke. Levica, karkoli si že o njej mislimo, zagotovo ni ekstremna. Za tako klasifikacijo ni nobenega argumenta v njenih dejanjih. Levica ima kvečjemu problem, da je v očeh lastnih volivcev preveč zmerna. Takšno lahkotno etiketiranje je poptevejevska metoda ekvidistanciranja, ki jim olajša kritiko Janše. Kaj pa je potem njegov potencialni in verjetni partner Logar, ki ima še s prepoznavanjem genocida v Gazi hude težave? Je on »ekstremna sredina«, s katero pa je mogoče oblikovati »vsebinski blok«, kot ga poimenuje sam Logar?
A tisto, kar pri Prebiliču zares zbuja skrb, je izbor imena in simbola, ki nakazujeta temeljno usmeritev stranke. Pač, nomen est omen. Obrazložitev obojega napeljuje na predmoderno, pravzaprav čitalniško – narodnobuditeljsko retoriko in patetiko s konca 19. stoletja. Namesto da bi obljubljal prizadevanja za vrnitev konfliktov, tenzij in spopadov nekompatibilnih politik in programov, ki so jedro kompetitivne parlamentarne demokracije, v nadzorovani okvir demokratičnega diskurza, obljublja arhaični cilj političnega slogaštva.