Kolumna / Janko Lorenci: Nobelovec Trump?

Prvič v času moraste palestinske tragedije se zdi, da bi se lahko premirje v Gazi obdržalo in razvilo v trajnejši mir. Če se bo res, bo to predvsem zasluga Donalda Trumpa. Ki pa je prav tako zaslužen za to, da je lahko Netanjahu nekaznovano rušil Gazo in pobijal tudi otroke.

V zadnjem času se je ugibalo, ali bo Nobelovo nagrado za mir letos dobil Trump. Ni je, a če bo v Gazi mir, jo utegne dobiti prihodnje leto. Upravičeno?

Prekinitev sovražnosti in obet miru sta nedvomno velik dosežek. In vojno je lahko ustavil samo Trump, podprt z ameriško močjo. Edini je lahko k temu prisilil Netanjahuja, ki se je pred tem s svojo krvoločnostjo osamil, postal še bolj odvisen od Amerike in moral Hamas na koncu sprejeti za sopogajalca. Pred tem je govoril, da se bo vojna končala šele, ko bo Hamas iztrebljen.

Kaj pravzaprav žene »mirovnika« Trumpa? Vprašanje se vsiljuje toliko bolj, ker je, odkar je na oblasti, dolgo brezpogojno podpiral Netanjahuja. Nanj bi torej lahko pritisnil že bistveno prej in ustavil morijo. Toda za zasuk so morale stvari očitno dozoreti. Eno so stopnjevana grozodejstva Izraela v Gazi, ki so vedno več držav prisilila, da so se postavile na stran Palestincev. Hamas je bil močno oslabljen, Trumpu pa je očitno spodletelo tudi pri obljubljenem končanju vojne v Ukrajini. Nato ga je, kot pravijo pozorni analitiki, osebno užalil še izraelski napad na Hamas v Katarju, s katerim vežejo ameriškega predsednika poslovne in osebne vezi.

Ob vsem tem pa še ključna stvar: pokazala se je priložnost za Nobelovo nagrado in široko mednarodno priznanje, če bi v Gazi dosegel prelom. Tako bi dokazal, da je res tisto, za kar se razglaša – mojstrski pogajalec in mirovnik. Če se Trump enkrat za kaj odloči, po opisu nekega diplomata deluje kot buldožer. Vsekakor je ostro zasukal jadra, pritisnil na Netanjahuja in mu pokazal, kdo je šef. Na Bližnjem vzhodu, polnem avtokratov, pa je tak, kakršen je, deloval prepričljiveje kot kak ameriški demokratski predsednik, ki vedno pridiga tudi o človekovih pravicah, demokraciji itd.

Trumpa v prizadevanju za mir v Gazi ne žene kako veliko sočutje s Palestinci ali ogorčenje nad izraelsko okrutnostjo. Enako kot pri številnih drugih dejanjih ga vodi predvsem nečimrnost, hlepenje, potreba po priznanju, hvaljenju, občudovanju. To dobro vedo tudi evropski politiki, ki mu zato tako prozorno (in praviloma v prazno) laskajo in se mu prilizujejo. Trump to najbrž ve, a mu tudi godi, saj kaže, kdo je gospodar.

Kaj ga pri prizadevanju za mir v Palestini vodi, v bistvu ni pomembno. Pomembno je, kaj premirje in morebitni trajni mir pomenita sama po sebi. Pomenita pa veliko, zlasti mnogo rešenih človeških življenj v Gazi, pa tudi konec navajanja na okrutnosti vojne, ki se v človeku naseljuje ob vsakodnevnih novicah iz nesrečne Palestine. Pomenita tudi možnost za mirnejši Bližnji vzhod, vedno v vrtincu vojn, pobijanja, konfliktov. Vsak konec vsake vojne je praviloma blagoslov.

Pomembno je seveda tudi, ali bo obljubljeni mir trajen in kolikor toliko pravičen. Tu je še vse odprto, saj je Trumpov načrt torzo, ki dopušča različne izide; med drugim izrecno ne predvideva samostojne palestinske države. Poleg tega ima veliko nasprotnikov – prvi med njimi pa je Benjamin Netanjahu, saj lahko konec vojne konča njegovo politično kariero.

Prihodnost nesrečne dežele je izjemno negotova tudi zato, ker je gonilna sila mirovnega procesa Trump, notorično nestanoviten in nepredvidljiv. Brez njegove dejavne vloge se bo načrt izjalovil, saj ni z njim – razen Palestincev, ki jim mir obeta vsaj golo preživetje – v celoti zadovoljen nihče.

V tem pogledu je dobro, da Trump letos ni dobil Nobelove nagrade. Če bi jo, bi ga to demotiviralo. Ker je ni dobil, lahko pa jo prihodnje leto, je verjetneje, da bo ostal angažiran, Netanjahuja držal na kratko in težavni mirovni proces ohranjal pri življenju.

Pa si ta človek sploh zasluži Nobelovo nagrado?

Konec vojne (bolj enostranskega uničevanja Palestincev) in mir, če se bo obdržal, sta vsekakor dosežek, vreden visoke nagrade. Po drugi strani je Trump politik, ki hudo ogroža demokracijo doma in po svetu. Še nevarnejši je morda zato, ker zanika podnebno krizo in ustavlja odpravljanje te krize. Našteli bi lahko še marsikaj. Človek s tako močnim negativnim vplivom na svetovno dogajanje preprosto ne sme dobiti morda najbolj zaželene nagrade na svetu. Toliko bolj, ker bi lahko veliko morijo ustavil že prej.

Res pa je tudi, da ni bilo nujno niti to, da jo je ustavil zdaj, s tem rešil veliko življenj in zmanjšal nevarnosti, ki izhajajo iz vsake vojne. Najbrž so mu hvaležni tudi številni Palestinci.

Si torej vendarle zasluži nagrado? Deloma si jo, scela pa ne. Odbor za nagrado bo prihodnje leto, če bo še mir, najbrž v dilemi. Razumljivo, saj bo šlo za staro zgodbo o slabem, nevarnem človeku, ki stori nekaj dobrega.