Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Šteje blaginja

Vsakoletna razglasitev petih standardnih Nobelovih nagrad drugi teden v oktobru velja že leta za utečen protokol globalne znanstvene skupnosti. Nobelovo nagrado za ekonomijo razglasijo zunaj tega posvečenega kroga, v ponedeljek tretjega oktobrskega tedna. Ta obrobna posebnost je zgolj dokaz izrednega položaja ekonomske znanosti znotraj Nobelovih nagrad. Letošnji znanstveni Olimp so dosegli trije nagrajenci, na Nizozemskem rojeni izraelsko-ameriški ekonomist Joel Mokyr, Francoz Phillippe Aghion in Kanadčan Peter Howitt. Nagrado so dobili za preučevanje, kako znanstveni razvoj, tehnološke inovacije in poslovna kultura ustvarjajo prebojne tržne razmere za dolgoročno kontinuirano rast in večjo blaginjo ljudi na globalni ravni. Kombinacija spoznanj ekonomske zgodovine (Mokyr) in tehnične analize rasti (Aghion, Howitt) govori o nujnosti aktivne industrijske in tržne politike. Tehnološki napredek ni samoumeven vzvod rasti in rast še ni trajnostni razvoj, ki povečuje blaginjo ljudi. Desetletna ekonomska stagnacija EU in Trumpov globalni protekcionizem so del kritične presoje vseh treh lavreatov. In tu tiči letošnje prikrito sporočilo Švedske akademije.

Nobelova nagrada za ekonomijo dejansko podeljuje švedska centralna banka Sveriges Riksbsank v spomin na Alfreda Nobela. Podeljevati so jo začeli 68 let po tistem, ko je Nobelova fundacija začela izpolnjevati zavezo izumitelja, podjetnika in filantropa Alfreda Nobela. Nagrada za ekonomijo je bila spočeta v burnih letih levičarskih vrenj po Evropi in ZDA in se nikoli ni otresla političnega in ideološkega konservativizma. Med slabo stotnijo lavreatov so zgolj štiri ženske, slaba polovica je Američanov s štirih elitnih univerz, kar osem nagrajencev je članov vplivne Mont Perlin Society. Med njimi je razvpiti Friedman s svojo ekipo stal za zločinskim Pinochetovim režimom v Čilu, desničarski krog ekonomistov tvori jedro prevladujoče neoliberalne agende vplivnih presojevalcev. Zato med nagrajenci ni levičarskih ekonomistov, kot so bili Kalecki, Robinsonova, Sweezy, Dobb ... Disidenti, kot so bili Ostromova, Nordhaus, Krugman, Stiglitz, Sen, so zgolj potrjevali to pravilo. Lanska trojica lavreatov (Acemoglu, Johnson, Robinson – AJR) je na primer dokazovala »bogastvo narodov« brez uvida v kolonialno zgodovino brutalnih genocidov in apartheida, tudi dolgoletne neenake menjave. Peter Nobel, pranečak Alfreda Nobela, je prav zaradi te slepote v imenu družine in slavnega sorodnika nasprotoval nagrajevanju ekonomistov. Kot pravi, gre za piarovski prevrat, da bi si ekonomisti oprali dušo in dvignili ugled svoje prodane znanosti.

Letošnji trije nagrajenci spadajo v široko skupino preučevalcev gospodarske rasti in razvoja, od Sollowa do Romerja, so blizu in hkrati dovolj daleč od lanske trojice AJR. Mokyr je eden vodilnih sodobnih ekonomskih zgodovinarjev, Aghion in Howitt pa sta izvirna raziskovalca kompleksnih modelov ekonomske rasti. Vsem trem je skupno iskanje odgovora, kakšni tehnološki pogoji in poslovni vzvodi morajo obstajati, da je rast sistemska in dolgoročna, trajna in trajnostna, tudi socialno vzdržna. Ekonomska zgodovina predindustrijskih civilizacij je namreč stacionarna in vanjo se lahko tudi vrnemo, če ne razumemo vzvodov rasti. Mokyr jih vidi najprej v povezanosti znanstvenih spoznanj in tehnološkega napredka. Znanost dejansko podpira legitimnost tehnoloških inovacij, osvetljuje in razsvetljuje njihovo uporabo. Široka kultura rasti je zanj temelj sodobne ekonomike, izhodišče trajnostnega razvoja. V njegovi novi knjigi (2025) je to ključni vidik primerjanja dolgoročnega napredka Kitajske in Evrope zadnjih tisoč let. Dolgoročne kulturne razlike pogojujejo različne institucionalne aranžmaje, divergenco in konvergenco obeh civilizacij. In Mokyr je, presenetljivo, optimist glede njunega razvoja.

Matematično obarvan pristop Aghiona in Howitta razširja uporabo faktorske in institucionalne analize z uporabo stare in udarne Schumpetrove ideje »kreativne destrukcije« (1942). Ta povezuje tehnološke preboje s postopnim širjenjem in nadomeščanjem obstoječih rešitev, makroekonomski sistem in politike s poslovnimi strategijami podjetij. Kreativna destrukcija je darvinistični koncept, kjer nove inovacije, novi proizvodi in novi tržni in poslovni pristopi izpodrivajo stare nosilce. Zmagujejo spretnejši in drznejši, podjetniško bolj inovativni nosilci. Toda bistvo sprememb za vse tri lavreate je, kako streti odpor do sprememb. Samo tako rast postane transformacijski proces. Kreativna destrukcija je inovativno premagovanje ovir, zamenjava starega z novim. Inovativna podjetja potrebujejo konkurenco, dobički so sprva potrebni, na koncu pa štejejo dolgoročni učinki blaginje.

Mokyr je nekoč izjavil, da bo prej postal papež kot nobelovec. Zgodovinski krivoverci imajo očitno srečo. Aghion je leta 2017 pisal ekonomski volilni program Macronu, pa nesrečniku kljub temu ni pomoči. Howitt že deset let opozarja na zablodelost trumponomike in tvega Trumpov srd. Še sreča, da niso bili med nobelovci, ki so lani podprli Kamelo Harris. Monopolistična konkurenca, globalni protekcionizem in odpori vplivnih elit lahko zavrejo proces kreativne destrukcije in vodijo v novo stagnacijo. Tudi trajna rast še ni trajnostna. Trenutno smo sredi destruktivne politične kreativnosti. In tu odpovedo tudi napotki lavreatov.