Javna pamet / Jože Vogrinc: Priznajmo Palestince in Palestinke!

Ali sem v zaostanku? Saj je Slovenija že priznala palestinsko državo in enako je naredilo že blizu 160 držav, med njimi pred nedavnim Francija in Velika Britanija. Že mogoče. Ali pa je kdo opazil, da bi imeli od tega kaj Palestinke in Palestinci, ljudje iz mesa in krvi; otroci, odrasli in starci; tisti v Gazi, oni na zemlji, ki jo je Izrael zasedel v vseh svojih vojnah v prejšnjem in tem stoletju, pa še milijoni razseljenih po vsem svetu, od Bližnjega vzhoda prek Evrope in Amerike do Avstralije? Tudi v Sloveniji živijo ali životarijo Palestinci in Palestinke.

Za zdaj je priznanje Palestine v EU in drugod pretežno diplomatska fikcija, ne politična in družbena realnost. Mera dejanskega priznavanja suverenosti Palestine je odnos do njenih državljanov in državljank. Vsak dan in v vseh stikih z njimi, v vsakem ravnanju institucij je treba dokazati, da priznavamo suverenost njihove države. Obeh spolov pri tem ne omenjam zaradi politične korektnosti, temveč zato, ker gre za žive ljudi, vse skupaj in vsakogar posebej. V prvi osebi množine pišem, ker potreba, da jih priznavamo, ni trenutna, marveč je stalna; zadeva ljudi, ustanove, države in mednarodne organizacije povsod, kjer živijo palestinski izgnanci in izgnanke in njihovi potomci in potomke (s koncentracijskima taboriščema Gaza in Zahodni breg vred).

Kako naj se priznavanje praktično izvaja? Za diplomacijo EU nasploh in administracije njenih držav članic posebej bi bilo nujno, da se opogumijo, kakor sta se Slovenija in Španija – ali pa še raje še malo bolj – in nehajo obravnavati državljanke in državljane priznane države, ki je okupirana, kakor ravnajo z migranti, ki so po lastni volji zapustili svoje države, ali z begunci, ki se bodo lahko kmalu vrnili v svobodno domovino. Priznani bodo, ko jim bo palestinsko državljanstvo priznano kot status, ki jim z družinami vred omogoča svobodno življenje in delo v državah, ki Palestino priznavajo.

Priznavanje zahteva, da se takoj neha sramotna diskriminacija Palestincev – in vseh ljudi po svetu, ki zanje zahtevajo temeljne človeške pravice – na podlagi obtožb o antisemitizmu. Zahodne države, njihova diplomacija in njihovi osrednji mediji so brez ugovorov sprejeli in dosledno prakticirajo kot »preprečevanje antisemitizma« sovražno politiko do Palestine in Palestincev, katere vsebino diktira Izrael – natančneje, njegov obveščevalno-propagandni aparat. V imenu »preprečevanja antisemitizma« preprečujejo demonstracije, preganjajo aktiviste, zadržujejo in blokirajo pretok sporočil, skratka, slabijo svobodo misli, govora, informiranja, združevanja in izobraževanja.

Kako mediji diskriminirajo in kako bi morali spremeniti poročanje, da bi s tem priznavali Palestinke in Palestince? Ne gre le za to, da prenašajo agendo imperializma in kolonializma, ko razglašajo Trumpove cesarske ukaze, in da lajajo skupaj z njegovimi pudlji, ko nas seznanjajo z brezkrvnim »priznavanjem palestinske države« iz ust »voditeljev EU«, ki v isti sapi hvalijo mirovni načrt voditelja ZDA, ta pa Palestine in njenega prebivalstva ne priznava. Bistvene ravni diskriminacije v informiranju ne opazimo, ker so nas kondicionirali in navadili nanjo kot na samoumevno: izraelskim talcem in njihovim družinam je dana beseda kot osebam z imeni, priimki in lastnimi usodami, podobnimi naši, bedniki med ruševinami v Gazi, sestradani in umazani, pa so upodobljeni kot anonimna masa »drugih«, nerazločljiva od včerajšnje mase v Libanonu, Siriji, Iranu, Jemnu, Afganistanu, Iraku, Somaliji … Če osebek dobi ime, pa naj bo Mahmud ali Fatima, je to le nalepka k anonimnemu obrazu in trpečemu telesu, ne akter dogajanja z lastnim upanjem na prihodnost, z enako pravico do polnega življenja kakor kdorkoli izmed nas.

V grdem in napačnem žargonu se tistemu, kar je bistveno pri priznavanju Palestine, reče opolnomočenje. Kljub grdosti ima beseda pomen in težo. Mediji in njihovi uporabniki smo dolžni Palestinkam in Palestincem omogočiti, da se v medijih, v vsakdanjem življenju, v umetnosti in kulturi, predvsem pa v politiki – se pravi, pred policijo, pred sodnikom, v šoli, pri zdravniku, pri delu – zastopajo sami kot nam enakopravni, z lastnim glasom, z lastnim razumom, z lastno agendo.

Aktivistke in aktivisti so naredili veliko za priznanje Palestine in za upoštevanje palestinskih glasov, prav tako tisti, ki prevajajo njihove knjige ali predvajajo filme. Vendar pa jih je treba v medijih nehati obravnavati samo kot žrtve. Kot žrtve so predmet, objekt, tema našega sočustvovanja. Če so za nas samo to, zdrsnejo v položaj golega sredstva za utrjevanje naše narcisoidne podobe o samih sebi kot čutečih, razumnih, informiranih. Njihov lastni glas in lastna podoba se počasi, a vendarle, že prebijata v našo zavest, ko gre za kulturo, umetnost, nekoliko celo za intimo Palestincev in Palestink. Priznavati smo jim začeli individualne usode. A to se bo razblinilo, če jih ne bomo znali prepoznati in upoštevati politično in družbeno, kot državljanke in državljane, ki se bojujejo za eksistenco lastne države. Nečesa, za kar se nam zdi vse preveč samoumevno, da mi to kar imamo.