Hrvaška / Heni Erceg: Razveljaviti Avnoj

Vsaka škodljiva zamisel se, dokler je še sveža, vedno zdi neuresničljiva, tisti, ki se jim porodi, pa obveljajo za norce, ki jih ni treba jemati resno. V zgodovini ne manjka takih »pavlih«, od Hitlerja in Mussolinija do Donalda Trumpa. Vse dokler se zastor ne spusti in občinstva ne zagrne mrak. Ko je v Beogradu leta 1986 nastal Memorandum SANU – dokument, na podlagi katerega so nekaj let pozneje v krvi razkosavali Jugoslavijo, s poudarkom na Bosni kot »odvečni državi« in na združitvi vseh Srbov v eni državi – so državljani Jugoslavije njegove pisce imeli za nepomembne, operetne figure. Toda izkazalo se je, da so se motili, da so srbski bardi pripravili temeljni dokument, ki sta ga kmalu posvojila Slobodan Milošević in njegova krvoločna klika, nato pa se na podlagi tez iz njega lotila rušenja Jugoslavije, uničevanja mest na Hrvaškem, zločinskega divjanja v Bosni in na Kosovu.

Zaradi tega je treba zamisli ljudi, kakršen je akademik Matija Bećković, vedno obravnavati s precejšno previdnostjo, nekako tolikšno, kot je resnost, s katero jih jemlje diktatorski režim Aleksandra Vučića. Gre za predlog akademika Bećkovića in skupine njegovih somišljenikov, naj Srbija v parlamentu razveljavi sklepe Avnoja iz leta 1943, tiste, s katerimi je BiH znotraj Jugoslavije dobila status zvezne enote, nič drugačne od Srbije, Hrvaške, Slovenije … To je bilo zgodovinsko priznanje Bosne kot samostojne skupnosti, zato je Avnoj v resnici temelj sodobne BiH, pa ne samo nje, kot je bila ta država temelj narodnoosvobodilnega boja jugoslovanskih narodov.

Zato je prizadevanje srbskih nacionalistov, da bi razveljavili sklepe Avnoja, pravzaprav nov poskus izpodbijanja državnosti BiH, češ da gre za »umetno tvorbo«, v skladu s tem pa naj bi bile tudi vojne v devetdesetih letih menda zgolj popravek zgodovine, nikakor ne surov srbski napad, posebej na ozemlje BiH. V skladu z logiko srbskega režima, da je BiH izmišljena država, je takrat sledil tudi genocid v Srebrenici, katerega izvajalca, Karadžića in Mladića, v Srbiji še danes slavijo kot junaka. Zato predlogov nekdanjih idejnih očetov velike Srbije ne bi smeli razumeti zgolj kot bizarnost, saj smo nekaj podobnega enkrat že doživeli, z vojno na Hrvaškem in s štirimi leti krvavega obleganja Sarajeva. Tudi takrat so BiH odrekali državnost in mantrali o Srbih, ki bi morali vsi živeti v isti državi.

Pri poskusu razveljavitve Avnoja torej ne gre zgolj za revizionizem in hujskanje k novim vojnam, prav tako si Bećković in tovariši niso zamislili le, da bi s sprejetjem nekega akta končali tisto, kar jim v Bosni ni uspelo z vojaškim razdejanjem ali jim vsaj ni dokončno uspelo, ampak so te nacionalistične težnje veliko širše in zadevajo tudi Črno goro, Hrvaško, Kosovo, opirajo pa se na zgodbo o »umetnih avnojskih mejah«, o »narodu, ki ima pravico do združitve«. Ta narod, torej Srbi, ki ga tudi tokrat vodi intelektualna elita, pravzaprav profani fašisti – v knjigi Elita hujša od drhali (Elita gora od rulje) jih je odlično opisal Mirko Kovač – je bil z vso institucionalno podporo v devetdesetih letih pahnjen v neusmiljene vojne, ki svoje mračne sence, žal, še danes mečejo na Srbijo.

Avnoj je priznal enakopravnost narodov, bil je dejanje emancipacije in antifašizma, zato nobenega predloga za njegovo razveljavitev nikakor ne smemo jemati zlahka, ampak ga moramo razumeti kot poziv k previdnosti, posebej, kadar prihaja iz Srbije, prežete z nacionalizmom. »Srbija se mora osvoboditi te dediščine, kajti samo z zavračanjem laži se lahko zgradi prihodnost, zasnovana na resnici, pravici …« sporoča Bećković, v utemeljitvi pobude za razveljavitev sklepov Avnoja pa je še napisal, da bi s tem poslali sporočilo, da »Srbija ne bo nikoli več sprejela diktata, nasilja in uzurpacije države pod krinko take ali drugačne ideologije«. Glede na to, da je bila ta ideologija antifašizem, bi se Srbija po mnenju novo-starih ideologov etnonacionalizma morala vrniti prav k izhodiščem fašizma in udariti predvsem na BiH, pri čemer bi prevzela vzorec iz devetdesetih let, na podlagi katerega je Jugoslavijo rušila v skladu z idejo boja proti »avnojskim mejam«, in s tem upravičevala razdejanje hrvaških in bosanskih mest ter genocid v Srebrenici. Sicer pa je v pobudi jasno rečeno, da je prav Avnoj kriv, da je bil »srbski etnični korpus razdrobljen na množico delov, Srbi pa razdeljeni po več umetnih federativnih enotah«. Podobno je v devetdesetih letih o »umetni tvorbi Hrvaški« blebetal vodja uporniških Srbov v Kninu, vojni zločinec Milan Martić, vendar ga niso jemali resno. Tako kot tudi ne zloslutnih tez iz Memoranduma intelektualne elite, ki jih je satrap Milošević pozneje udejanjil – z vojaškim pohodom na Jugoslavijo.

Je torej predlog o razveljavitvi avnojskih sklepov treba jemati kot pavlihovstvo ali srbsko folkloro? Posebej, ker Srbiji še naprej vlada mož, ki sanja o vsesrbskem svetu, človek, katerega ideje so fašistoidne na enak način. Toda ker projekt uničenja BiH glede na trajne odcepitvene težnje Republike Srbske in njeno prizadevanje za združitev s Srbijo še do danes ni opuščen, niti zamisli o uradni razveljavitvi avnojskih sklepov ne smemo jemati le kot golo provokacijo brezdelnih akademikov, ampak gre za kontinuiteto upravičevanja vojn, v katerih je bila Srbija brez dvoma glavna akterka, in za podtikanje revizionizma v parlamentarni postopek. To nevarno ravnanje je duhovito povzel zgodovinar Milivoj Bešlin: »Kaj bi se mučili in ukinjali del za delom? Naj z enim samim sklepom ukinejo celotno zgodovino.« Nasvet je vsekakor uporaben tudi za Hrvaško.