Film / Romanje

za +

Nazaj v prihodnost.

Filmski junaki na tripe hodijo zato, da bi se transformirali in da bi se spoznali, da bi torej iz sebe potegnili vse najboljše, najpikantnejše trače o sebi. Marina (Llúcia Garcia), osemnajstletna mladenka, ki je zrasla brez staršev (oba je vzela kombinacija heroina in aidsa), med družinskimi skrivnostmi, nedorečenimi stavki, travmatičnimi spomini in protislovji vsakdanje psihopatologije, krene poleti 2004 na takšen trip – od sredozemske Barcelone do atlantskega Viga, kjer živi njeno sorodstvo (po očetovi strani). Potrebuje le babičin in dedkov podpis, da bi se lahko vpisala na filmsko akademijo, ta navidez rutinska, birokratska »malenkost« pa jo pripelje v objem tet, stricev, sestričen in bratrancev, ki ji – magari nehote, z izmikanjem, malimi sebičnostmi, sovražnostmi in krutostmi, pretiravanji – odprejo oči, tako da se ji njena lastna preteklost ne zdi več tuja dežela. Kar pa – na srečo – ni »katarzični« rezultat, temveč le uvod v finalno, zelo senzualno potovanje po galicijskih obmorskih lokacijah, ki sta jih nekoč obiskala njena starša, toda flešbeki, v katerih svojo mamo igra kar sama Llúcia Garcia, njenega očeta pa Mitch, ki sicer – v sedanjosti, leta 2004 – igra njenega bratranca Nuna, ob katerem ji je v žilah zašuštelo (da ne rečem zavrelo), nas spomnijo na »flešbeke«, ki v Zemeckisovi komediji Nazaj v prihodnost končno združijo in osrečijo sicer depresivno, zavoženo, zasmehovano družino McFly, pa magari za ceno potencialnega incesta, no, incestuozne prascene ( ja, kralj Ojdip sreča Freudovega Volčjega človeka), na kateri mora Marty McFly (Michael J. Fox) poskrbeti, da se bosta njegova starša dala dol, on pa bo to nadzoroval, no, gledal.

Tudi v Romanju je simbolni incest – incestuozna prascena – priložnost, da se Marina končno združi s staršema, potemtakem priložnost, da je družina končno skupaj. Tako kot si Marty s to perverzijo zagotovi obstoj (če ne bi osebno poskrbel, da se njegova starša združita, in če tega dejta, tega praseksa ne bi osebno nadzoroval, se ne bi nikoli rodil), si s to perverzijo obstoj zagotovi Marina – zdaj lahko končno zadiha in zaživi. Zdaj ve, kdo je. To je bil njen back to the future. Ekstaza te prascene pa je tako tam kot tu signal in dokaz, da je zgodovina spet na pravi poti. In kot bi rekel Doc, izumitelj časovnega stroja, ki Martyja odpelje »nazaj v prihodnost«: tja, kamor gre, ne potrebuje cest. Romanje, ki ga je posnela Carla Simón, avtorica Alcarràsa, je film, ki ne kriči, a je poln šrapnelov. (art)

zB0sKQs_EJE