Knjiga / Katerina Kalitko: Dežela izgubljenih ali Male strašljive pravljice

+ + + +

Z vseh vetrov

Ukrajinska pesnica in pripovednica Katerina Kalitko (1982), avtorica desetih zbirk poezije in dveh proznih del, se v devetih zgodbah iz zbirke Dežela izgubljenih ali Male strašljive pravljice poloti različnih obdobij in žanrov, v njih pa bolj kot vojna, ki jim daje podton in intonacijo, prevladuje tisto, kar v izrednih razmerah, obleganjih in podnebnih katastrofah pride na površje. Recimo splošna tesnoba, odtujenost in izdaja v različnih oblikah. Zraven je nekaj zagat z identiteto, ki je pri pripovedovalcih zmaknjena in postavljena na rob fantastike.

Prvi zgodbi sta brezčasni in priklicujeta pred bralca daljne in morda tudi že izgubljene civilizacije. V drugi se fant, ko se po obleganju vsi umaknejo in celo oblegovalci utrdbo zanemarijo in pozabijo, odloči, da bo zvonil vsako uro, pri tem pa se vse bolj spreminja v kamniti krajini prilagojenega kuščarja. V prvi iz zbirke se dekle, ki jo vzgajajo kot fanta, odloči za maščevanje in izdajo skrivnosti utrdbe zavojevalcem, pri čemer se zaljubi v poveljnika sovražnih enot. Potem jo z vodjo obleganja srečamo še v eni zgodbi; pripoveduje jo ljubosumni prijatelj, ki stori nerazumno dejanje – dejanje, ki ga ne razume niti sam, vendar spremeni naravo odnosov med vsemi vpletenimi.

Druge zgodbe so sodobnejše, a ne brez navezave na mitologijo in vero; ravno to postavlja Katerino Kalitko v bližino recimo tiste brezčasne, tu in tam eruditske pisave, ki jo je proslavil in do pojma prignal Borges. Mitologija, vera in socialistična korupcija, ki dobi razsežnosti z druge strani železne zavese, se pomešajo v zgodbi o nemi ženski na dalmatinskem otoku, ljubici partijskega funkcionarja. Ta ob tranziciji skrivnostno izgine hkrati s stražarji vile, ki so jo varovali pred zunanjim svetom in pobegom; tam se nam morda zazdi, da je enačenje hrvaške in ukrajinske oblastne samovolje malce prehitro.

Enako čarobna, neozemljena in na arhaične skupnosti in njihovo razmišljanje navezana je tudi zgodba o kugi in beguncih, ki pred boleznijo ubežijo na otoček sredi jezera. Tista o Marijini ikoni, delu naivca iz Etiopije, ki jo vaščani zaradi barve polti zavrnejo, nakar začne delati čudeže in izpolnjevati želje in postane medijska zanimivost, pa ob verski vsebini opozarja na kratkovidnost ksenofobije in potrebo po enotnosti v skupnosti. Spet tretje so čisto sodobne; prodajalci počitniške krame na črnomorski obali, kriminalna združba, ki se ne ukvarja samo s krajami, ampak deluje tudi v zvodništvu, vse pa iz perspektive malce okornega in svet nerazumevajočega odraščajnika, je najbolj surova, pravzaprav kritika delovanja sodobne družbe, temelječe na izdaji in korupciji.

Ravno odmik od neposredne vojne realnosti daje tem zgodbam sugestivnost in jih varuje pred aktualizmom, ki bi jim morebiti odvzel literarnost.