Konzum / Še en poskus italijanizacije

Restavracija Kosezar
Koseška cesta 8, Ljubljana
Tel.: 031 445 859
Kosezarjev steklenjak od ponedeljka do petka obratuje od 9. do 23., ob sobotah od 8. do 23., ob nedeljah pa od 9. do 22. ure.

Ambient:
obnovljena stara konjušnica z dodanim velikim in prostornim zimskim vrtom, v katerem kraljujeta velik LCD televizor – kamin – in pretežno neškodljiva plejlista na ozvočenju 

Napitki:
točeni budvar, stiegl in kosezar; vin je za prgišče, cene so približno dvainpolkratnik vinotečnih

Vegetacija:
nekaj pic in kakšna pašta

Dostopnost:
pred lokalom je nekaj parkirnih mest, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
pica margerita

Ne tako fino:
mlačne, skoraj hladne jedi
tiramisu

Par arančinov in njoki so stali 12,9, pica margerita 11,9, sipina rižota 18,9, rebrca 18,5, bržolni stejk 49,5 (+ 6,8 za krompir in zelenjavo), tiramisu 6,9 in fritule 7,9 evra.

»Morali se bomo pogovoriti o predselekciji – a se moramo res pofočkati v čisto vsakem kvaziitalijanskem placu!?« so konzumski inšpektorji družno povzdignili glas in na plenarnem zasedanju zahtevali resnejše delo doušnikov in prevetritev kvalifikacijskih standardov za uvrstitev lokalov na seznam našega obiska vrednih. Povod za slabo voljo je bila že tretja zaporedna ekspedicija, s katere so se vrnili s krulečimi bauhi, letos pa je bilo takšnih skoraj tretjina.

Ampak tako pač je – za vse dobro, česar smo deležni v svoji profesiji, je treba tu in tam odplačati s kakšnim kaskaderskim podvigom. Ko smo v Kosezarjevem steklenjaku, čisto zraven Koseškega bajerja, namesto naročenega malega budvarja dobili velikega, smo mislili, da gre za šumček v komunikaciji, toda ko so namesto peresnikov s precej prazno, le s kančkom nduje ojačano paradižnikovo omako prelili njoke; ko smo jih morali trikrat prositi, naj po skoraj pol ure vendar že prinesejo kozarce za vodo in naročeno vino; ko so jedi na mizo prinašali ne v dogovorjenem zaporedju, ampak kadar in kakor se jim je zazdelo; ko so bledične, ne dovolj ocvrte podolgovate fritule namesto z marmelado pobrizgali z nutelo in ko so dve uri pred zaprtjem razglasili, da je za pripravo espresa že prepozno, se je zdelo, da so gostje pri Kosezarju bolj ali manj le statisti. Ki naj mirno prenesejo tudi to, da jim na vsak način skušajo prodati urugvajski bržolni stejk, ki je nato na računu zaveden kot irski in ki je bil sicer čisto korektno pripravljen, a bi bil predrag že brez dodatnega zaračunavanja prilog, sploh, ker je tanek rez zbudil dvome o njegovi 500-gramskosti.

Pri Kosezarju kaj naredijo tudi prav – panada arančinov je bila krasno hrustljava, neapeljska margerita šolsko vzorna, svinjska rebra pa zmehčana, da bi si jih skoraj lahko namazal na kruh, a kaj, ko so bila – tako kot pire sladkega krompirja in oni njoki, pa tudi stejku priložena zelenjava in krompir – postrežena komajda mlačna. Najmanj 25 stopinj toplejša bi morala biti tudi črna rižota, v kateri smo komajda našli kakšen tankcen mini košček sipe (najavljenih rdečih iker pa sploh ni bilo), dokončno pa so se nam zamerili še z dobesedno praznim tiramisujem: en samcat piškot na dnu kozarca je kavo srečal le na hitro, na vmesno bolj smetano kot jajčno-maskarponsko kremo pa so namesto tanke plasti grenkega kakava natresli nekakšen suh, grudast čokoladni crumble. Seveda se nam zdi prav, da se tudi zunaj središča prenavljajo in odpirajo ambicioznejši lokali, a ne taki, ki delujejo po načelu dobro je, za kogar je.