V središču / Policija mora Mladinini ekipi omogočiti obisk migrantskega centra 

Po državah Evropske unije, predvsem blizu zunanjih meja in tudi prek njih, rastejo vedno novi migrantski centri. V njih, za ograjami in rezilnimi žicami ter za zidovi, potekajo trenutno najusodnejši oblastni postopki nad ljudmi in sistematični posegi v človekove pravice na celini, ki se pred svetom ponaša prav z njimi – s človekovimi pravicami. Sedmega avgusta lani je skladno z januarsko odločitvijo vlade na območju nekdanjega mejnega prehoda Obrežje na meji s Hrvaško začel delovati Center za registracijo in obravnavo tujcev Obrežje, v katerem slovenska država izvaja postopke z migranti. Kmalu za tem smo na policijo naslovili prošnjo za obiska migrantskega centra, a bili zavrnjeni. Pretekli petek, po dobrem letu dni sodnih bojev z državo – z notranjim ministrstvom in državnim odvetništvom –, smo prejeli sodbo upravnega sodišča. Z njo je sodišče zavarovalo enega pomembnejših vidikov ustavne pravice svobode izražanja in medijske svobode. Neposredni vpogled v zaprte prostore, kjer država skrito očem javnosti izvaja oblast nad ljudmi, poslej ni več le (mrtva) črka na papirju, odvisna od dobrohotnosti ministrov in vodij državnih organov, pač pa iztožljiva in posledično dana tudi v praksi.

Pravico do neposredne novinarske raziskave v državnih objektih in ustanovah zaprtega tipa smo v preteklosti na Mladini uveljavili že večkrat, to prakso pa prakticirajo tudi nekateri drugi mediji. Samo v zadnjih nekaj letih smo obiskali več policijskih postaj in poročali o primanjkljaju policijskega kadra, pa centralni zapor na Dobu ter njegov slavni polodprti oddelek Slovenska vas, kjer kazen zapora prestajajo zaporniki z največjimi privilegiji. To delo smo opravili tudi v centru za tujce v Postojni, ki je ustanova za zapiranje tujcev in njihovo odstranjevanje iz države. In ne nazadnje tudi v sprejemnem centru za migrante v Ilirski Bistrici, ki je pravzaprav smiselno istovrstna ustanova kot novi migrantski center na Obrežju. A naša prošnja za obisk slednjega je bila presenetljivo zavrnjena. Presenetljivo zato, ker sta doslej, vsaj v sodobni zgodovini, slovensko notranje ministrstvo in policija to ustavno pravico spoštovali. In presenetljivo tudi zato, ker gre za organa, ki resnici na ljubo tudi v primerjavi s sorodnimi (represivnimi) evropskimi organi spadata med do javnosti bolj odprte in posledično bolj transparentne.

Precedenčna sodba

Izrek sodbe upravnega sodišča v zadevi »Mladina in Peter Petrovčič proti Republiki Sloveniji« se začne z naslednjimi besedami: »Ministrstvo za notranje zadeve je z absolutno prepovedjo izvedbe novinarske raziskave v registracijskem centru na Obrežju kršilo pravice tožnikov do svobode izražanja in do medijske svobode.« Sodišče toženi stranki, torej notranjemu ministrstvu in policiji, nalaga, da »ugotovljeno kršitev človekovih pravic odpravi ter vzpostavi dejansko stanje«, in sicer tako, da »omogoči tožnikoma, da izvedeta novinarsko raziskavo« v tem migrantskem centru.

Ko je – po prvotni zavrnitvi naše tožbe na upravnem sodišču – vmes zadeva romala na vrhovno sodišče, je to upravnemu sodišču naložilo, da mora postopek ponoviti, tožbo sprejeti in o njej vsebinsko odločiti. Vrhovno sodišče je namreč odločilo, da ob pomanjkanju drugih pravnih poti v tem primeru obstaja neposredno sodno varstvo »pravice novinarjev, da v okviru svojega raziskovanja dostopajo do objektov organov oblasti in oseb, ki se v njih nahajajo«. Med drugim so vrhovni sodniki zapisali tudi, da gre za odločanje o 10. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (svoboda izražanja) in da je to pravico mogoče omejevati le z zakonom. Te omejitve seveda slovenska zakonodaja ne pozna, saj bi bila Slovenija v nasprotnem primeru verjetno edina država članica EU, ki bi nasploh onemogočala eno izmed bistvenih prvin pravice do medijske svobode, ki je sama tudi ena izmed bistvenih predpostavk za delujočo demokracijo.

Sodišče je presodilo, da je notranje ministrstvo Mladininemu novinarju kršilo pravico do svobode izražanja in pravico do medijske svobode.

Upravno sodišče je tudi zavrnilo argumentacijo državnega odvetništva, da je pravico do neposrednega vpogleda mogoče novinarju in mediju omejiti ali celo prepovedati zato, ker delo policije v zaprtih migrantskih centrih lahko z neposrednim vpogledom nadzirata varuh človekovih pravic in visoki komisariat Združenih narodov za begunce, če to želita. To, če v teh primerih na papirju obstaja možnost (bolj ali manj) neodvisnega nadzora, torej nikakor ne izključuje pravice medijev do lastne neposredne raziskave. Brez dvoma je tako zato, ker se predpisani neodvisni nadzor pogosto v praksi redko izkaže za tako neodvisnega, kot bi moral biti.

In zakaj je bila potrebna tožba, leto dni trajajoč sodni postopek, ki ni potekal le pred upravnim, pač pa tudi pred vrhovnim sodiščem? Zato, ker veljavna zakonodaja, trenutni slovenski pravni red, ne predvideva pravnega sredstva (pritožbe) v primeru, da se državni organ odloči zavrniti neposreden vpogled in novinarsko raziskavo v neki instituciji ali objektu zaprtega tipa.

Zakon o medijih sicer splošno ureja dostop do informacij za medije v 45. členu, vendar je iz njega vidno, da kot »informacije za medije« šteje le informacije, ki jih državni organ na lastno pobudo posreduje medijem, in informacije, ki jih posreduje mediju kot odgovor na vprašanje. Ne ureja pa izvajanja novinarske raziskave, ki ni pridobivanje (pisnih) odgovorov organa na vprašanja, ampak pomeni novinarjevo neposredno opazovanje na krajih ali v prostorih, kjer državni organ izvaja svojo oblast in kamor splošni javnosti dostop ni dovoljen. Pri odločanju o novinarskem dostopu do objektov in prostorov, kjer se izvajajo oblastna ravnanja, tudi ni mogoče uporabiti zakona o dostopu do informacij javnega značaja, ker se ta nanaša le na informacije v obliki »dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva«. Nobeden od zakonov torej ne ureja tega vprašanja. Niti ne urejata pravnih sredstev, ki bi jih prizadeti novinar lahko uporabil, če mu organ ne bi dopustil dostopa do neposrednega opazovanja ali ga pretirano (nesorazmerno) omejil.

Ne le migrantski centri

Razsodba pa ni pomembna le z vidika vstopa in preveritve stanja v to ali ono ustanovo, kjer država izvaja postopke s tujci. Pomembna je tudi z vidika številnih drugih primerov bolj in tudi manj zaprtih prostorov, kjer se izvajajo oblastna pooblastila nad ljudmi, še posebej z ranljivimi skupinami: za neposreden vpogled v javne ustanove, kjer je za dostop v njihovo drobovje in pogovore z bistvenimi sogovorniki potrebno določeno soglasje – recimo za obisk novinarja v šoli, bolnišnici, upravni enoti, policiji ali pa vojašnici, v zaporu, pa tudi vodnega zajetja, čistilne naprave, na območju začasno omejenega gibanja zaradi epidemije ali obiska tujega državnika … Pač v vseh mogočih primerih, kjer je dostop splošni javnosti (in novinarjem) omejen, pri čemer ta omejitev ne more biti absolutna, če država resno misli z zunanjim, demokratičnim, praktičnim nadzorom nad lastnimi ravnanji.

Na razsodbo je sicer še mogoča pritožba na vrhovno sodišče, a ker je upravno sodišče v tej zadevi v drugo odločalo prav po navodilih vrhovnih sodnikov, se takšna poteza notranjega ministrstva in njihovih zastopnikov z državnega odvetništva zdi malo verjetna.

Neposredna novinarska raziskava je bila doslej odvisna od dobrohotnosti oblasti, odslej je iztožljiva pred upravnim sodiščem.

Leta 2015 je madžarski novinar Illés Szurovecz na enak način ostal pred vrati sprejemnega centra v Debrecenu, sledilo je pet let zavrnitev pred vsemi madžarskimi upravnimi organi in sodišči, na koncu pa mu je pritrdilo evropsko sodišče za človekove pravice. V sodbi iz leta 2020 je to sodišče poudarilo, da je »neposredno opazovanje novinarjev, ki poročajo o zadevah znatnega javnega interesa, bistven del novinarskega raziskovanja in medijske svobode«. Ter da je javni interes za poročanje z določenih lokacij posebej poudarjen, »če oblasti tam obravnavajo ranljive skupine, saj je prisotnost medijev na tovrstnih lokacijah jamstvo za to, da so lahko oblasti poklicane na odgovornost«.

Vsaj v tem pogledu bi lahko rekli, da slovenski sodni sistem deluje bolje in da je oblast manj avtokratska od madžarske. A kljub temu ostaja odločitev notranjega ministrstva pod vodstvom Boštjana Poklukarja, da medijem v celoti prepove vstop v novi migrantski center, slabo znamenje in opomin.