V središču / (Državni) svet stranke SDS

Že če le površno spremljate dnevne novice, lahko dobite občutek, da državni svet izglasuje veto na številne zakone sedanje vlade in tako vsaj začasno ustavi sprejetje, saj mora državni zbor o njih nato ponovno glasovati in jih potrditi z vsaj 46 glasovi, da lahko začnejo veljati. Občutek ne vara, res je tako. Res pa je tudi, da je bila slika v času prejšnje vlade, vlade Janeza Janše, popolnoma drugačna – vlada z državnim svetom in njegovim sprejemanjem veta ni imela nikakršnih težav, celo nasprotno. Javno skrivnost, da je državni svet zdaj že popolni ujetnik stranke SDS in njenih političnih in civilnodružbenih somišljenikov, potrjujejo podatki.

V državnem svetu sedi 40 svetnikov. In glede na to, da jih je velika večina voljena iz družbenih podsistemov, ki jih obvladuje SDS, je prevlada te stranke v parlamentarnem drugem domu skorajda naravno stanje. Kar 30 svetnikov prihaja iz lokalne politike (22), gospodarstva (4) ter izmed kmetov, obrtnikov in samostojnih podjetnikov (4). Na prevlado SDS pa ni mogoče sklepati le iz teh podatkov, pač pa jo potrjujejo tudi podatki, kolikokrat je državni svet izglasoval odložilni veto na zakone posamezne vlade.

Vlada Roberta Goloba je na oblasti tri leta in štiri mesece. V tem času je državni svet izglasoval 30 odložilnih vetov na sprejete zakone, skoraj veto na mesec oziroma točneje na vsakih 40 dni. Njena predhodnica, tretja vlada Janeza Janše, je bila na oblasti dve leti in slabe tri mesece. V tem času je državni svet izglasoval vsega skupaj pet odložilnih vetov, torej dva na leto oziroma v dnevih – en veto na 165 dni. Državni svet je torej v obdobju Golobove vlade relativno gledano (začasno) ustavil štirikrat več zakonov kot v času prejšnje, Janševe vlade. V absolutnih številkah celo šestkrat več zakonov.

Seveda bi lahko slišali pojasnilo, da so se državni svetniki v času »izrednih« razmer – v času pandemije, ki se je časovno ujemala z mandatom prejšnje vlade – odločili za »državotvoren« odnos in vladi pri poskusih spoprijeti se z neznanimi razmerami epidemije novega koronavirusa niso nagajali. A v resnici bi bila prav tedaj zares koristna uveljavitev pravice do izglasovanja veta, saj bi z njim vlado prisilili k ponovnemu razmisleku in sprejetju zakona, ki je prinašal poseg v človekove pravice, s kar se da veliko večino. Šlo je za razmere grobih posegov v človekove pravice tudi s spremembo zakonodaje čez noč, po skrajšanem postopku, brez kakršnekoli politične, kaj šele javne razprave. V takšnih razmerah bi torej pričakovali kak odložilni veto več, ne manj.

Državni svet je v času Janševe vlade izglasoval dva odložilna veta na leto, v času Golobove pa skoraj enega na mesec.

Sploh, če verjamemo temu, kar piše na spletni strani državnega sveta, ki se uvršča med »svetovalne in nadzorne institucije. Temeljni smisel obstoja državnega sveta je, da prispeva k sprejemanju čim bolj kakovostne zakonodaje. V skladu s tem državni svet svojo ustavno vlogo opravlja predvsem v razmerju do državnega zbora …« A tedaj se je dogajalo prav nasprotno. Ne le da se je državni svet pod »vodstvom« SDS odrekel pravici do veta, uporabljal jo je celo v nasprotju z njenim zakonitim namenom. Kadar je vlada želela takojšnjo uveljavitev kakega zakona, je državni svet še isti dan vložil predlog za odložilni veto nanj, predlog zavrnil in s tem omogočil uveljavitev zakona. To bi se sicer zgodilo šele po sedmih dneh, kolikor jih ima zgornji dom parlamenta na voljo, da preuči zakon in se odloči, ali bo vložil predlog za veto. (Večine) državnih svetnikov ni nič zanimala vsebina zakonskih sprememb ali kakovost zakonodaje, zlorabili so celo lastno zakonodajo, da so ustregli vladi.

V državnem svetu je bil tako tedaj vzpostavljen še nikoli prej viden položaj, ko je bil predlagan veto na številne zakone, le izglasovan je bil zelo redko. Predlaganih odložilnih vetov je bilo v času prejšnje vlade kar 23, izglasovanih pa le pet.

V tem pogledu lahko mirne vesti zapišemo, da ne le da državni svet ne opravlja vloge, za katero je bil ustanovljen, pač pa se je ideja o dvodomnem parlamentu izrodila. Vsaj pri veljavnem, z ustavo določenem načinu sestave sveta. A prav zato, ker gre za ustavno kategorijo, si je težko zamisliti dvotretjinsko večino v državnem zboru, ki bi to vprašanje primerno uredila. Vse, kar torej preostane politični sredini in levici, je boj za zmanjševanje vpliva SDS v državnem svetu ali celo za lastno prevlado v njem. Toda s tem ne bi bilo nič manj narobe. Državni svet je bil zamišljen kot protiutež medstrankarskim bojem, ki potekajo v državnem zboru, ne kot stopnjevanje teh.