Teden / Zemljevid partizanstva

Miran Hladnik je upokojeni redni profesor slovenske književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, pisec več knjig, razprav in znanstvenih člankov, a tudi pobudnik in soavtor spletnega zemljevida slovenskih in nekaterih čezmejnih partizanskih spomenikov, ki je dostopen na spletnem mestu partizanstvo.si. Nastal je kot projekt Mirana Hladnika in njegove žene, ki sta na planinskih pohodih in kolesarskih izletih večkrat naletela na pozabljene spomenike. A sčasoma so se popisovanju pridružili še drugi – doslej je k projektu pristopilo več kot sto prostovoljcev, med njimi študentje zgodovine in člani borčevskih organizacij – in skupaj jim je uspelo ustvariti spletni zemljevid, ki ga danes krasi zbirka kar 9000 partizanskih znamenj (pa tudi nekaj drugih krajev spomina in obeležij, nekatera izmed njih so povezana z osamosvojitveno vojno).

Med njimi najdemo spomenike, plošče, nagrobnike, infotable in muzejske prostore na temo partizanstva, internacije, talcev in revolucije, posebej pa so označena znamenja, ki so bila uničena oziroma poškodovana ali prestavljena. Najdemo lahko, denimo, spominsko območje Frankolovo, ki spominja na enega najhujših nacističnih zločinov na slovenskem ozemlju med drugo svetovno vojno – na frankolovski poboj. Rojstno hišo pesnika in partizana Karla Destovnika - Kajuha v Šoštanju. Partizansko bolnišnico pri Komendski Dobravi, kjer je ranjence oskrboval zdravnik Tine Zajc. Ali pa izvemo kakšno manj znano dejstvo, denimo, da sredi glavnega mesta Mehike stoji kip Josipa Broza - Tita.

»Posebnost našega projekta je, da ga v življenje ni poklicala kaka institucija ali organizacija in da je v celoti zastonjkarski: na spomeniške ’fotosafarije’ se vozimo brez potnih nalogov in dnevnic, spomenike vpisujemo na svojih domačih računalnikih, ur, preživetih za strojem, nikamor ne pišemo in nikomur ne izstavljamo računa zanje,« je o projektu povedal Hladnik. »Čeprav nas nihče ne plačuje, se nam delo splača in obilno obrestuje: bogati nas dober občutek, da smo opravili veliko in potrebno delo, ki se ga pred nami ni lotil nihče.« Doslej natisnjeni spomeniški zborniki so namreč zastareli ali omejeni na posamezne občine, državni register kulturne dediščine pa upošteva le tretjino partizanskih znamenj, popisanih na spletnem mestu.

Podatki te obširne partizanske spomeniške zbirke so med drugim prišli prav sorodnikom padlih partizanov in civilnih žrtev, pomagali so pri čiščenju in dopolnjevanju registra žrtev druge svetovne vojne na portalu Sistory, uspeh projekta pa je spodbudil digitalizacijo partizanske literature. Hkrati prostovoljci v zbirko vpisujejo na novo postavljena znamenja; v zadnjem času je največ tako imenovanih spotikavcev, ki so bili vgrajeni v tla pred hiše, iz katerih so okupatorji vodili žrtve v koncentracijska taborišča in smrt. »Partizanstvo se prek zbirke spomenikov tako vrača v slovensko javno zavest ne kot stvar ’gošarjev’, ’hostarjev’, ’banditov’ in ’zločincev’, kakor so partizane imenovali okupatorji in njihovi domači pomagači,« pravi Hladnik, »ampak kot visok zgled samostojnega, pogumnega in zgodovinsko odgovornega obnašanja.