Teden / V šoli ali doma?

Ustavno sodišče je odločilo o ustavnosti zakona o osnovni šoli v delu, v katerem so določeni pogoji za šolanje od doma. Starši otrok, ki se šolajo doma, so izpodbijali ustavnost novosti, za vpeljavo katerih se je odločila vlada, potrdil pa jih je parlament, poleg tega so zahtevali, da država otrokom, ki se šolajo doma, financira vse, česar so deležni otroci v šoli, želeli so tudi plačilo za poučevanje lastnih otrok.

Če odmislimo pretirane zahteve, je v bistvu odločanje potekalo o tem, ali je ustavna novost, s katero je vlada Roberta Goloba odredila, da morajo od doma šolajoči se otroci opraviti izpite prav iz vseh predmetov. Do tedaj je namreč veljalo, da so vsaj v prvi in drugi triadi opravljali izpite le iz nosilnih predmetov, matematike, slovenščine in tujega jezika, šele v zadnji triadi pa tudi iz več preostalih predmetov.

Ustavne sodnice in sodniki so s precejšno večino (proti sta glasovala le Klemen Jaklič in Marko Šorli) presodili, da tudi nova ureditev ocenjevanja ni protiustavna, saj gre za vprašanja, kjer velja široko polje proste presoje zakonodajalca. Sedanja vlada se je pač odločila, da bo z zaostritvijo pogojev (z zahtevo po opravljanju izpitov pri prav vseh predmetih) starše skušala odvrniti od šolanja otrok na domu. To ji je gotovo vsaj delno uspelo, saj se letos doma šolata le 602 otroka, kar je – po rekordnih letih epidemije, ko se jih je na leto tudi 1600 – najmanj v zadnjih šestih letih.

Pri oblastnih ukrepih gre vedno za tako imenovano razmerje med korenčkom in palico, med spodbudami in prisilo, pri tej zakonski novosti pa je šlo predvsem za slednje. Ustavno sodišče je potrdilo njeno skladnost z ustavo, država pa ima zdaj še pomembnejšo nalogo, tisto, povezano s spodbudami. Premisliti mora, kako v ( javnih) šolah ustvariti okolje, ki bo za otroke in njihove starše dovolj vabljivo, da iz njega ne bodo pretirano bežali.

Iz sistema sicer bežijo iz različnih razlogov, med katerimi so nekateri gotovo upravičeni. Sploh, če gre za otroke s posebnimi potrebami, recimo z disleksijo ali motnjami pozornosti, čemur se, včasih tudi iz objektivnih razlogov, v šoli posveča premalo pozornosti in strokovne podpore. Tem in številnim drugim otrokom zagotovo ni blizu niti strogo storilnostno naravnano osnovno in srednje šolstvo.

V širšem smislu pa bi to vprašanje lahko uvrstili na področje ločitve med javnim in zasebnim, med javno koristjo in svobodno gospodarsko pobudo, med socialno državo in kapitalizmom, delavstvom in gospodarstvom. Gre za morda eno najpomembnejših dilem, s katerimi se bo moralo v prihodnjih letih ustavno sodišče ukvarjati še precej pogosteje, kot se je doslej, ustavne odločbe pa bodo soustvarjale smer, v katero bosta v bližnji prihodnosti šli slovenska država in družba.

V prihodnjih mesecih bodo ustavni sodniki odločali o več vprašanjih iz zdravstva, saj zdravniki v več točkah izpodbijajo zdravstveno reformo, ki je nekoliko zamejila »privatizacijo« zdravstva oziroma zavarovala javno zdravstvo. Zelo verjetno pa se bodo po obravnavi šolstva morali opredeliti tudi glede vprašanja vrtcev. Združenje zasebnih vrtcev je že napovedalo, da bo izpodbijalo odločitev, da država z letom 2030 uvede nekatere spremembe na škodo (financiranja) zasebnih vrtcev, ki zaradi zmanjševanja vrtčevske populacije ne bodo več tako nepogrešljivi, kot so bili do zdaj, saj je v javnih vrtcih iz leta v leto več prostih mest.