Teden / Policijsko nasilje v ženskem zaporu?

Slovenski zapori ne veljajo za najhujše luknje brezpravja, kjer naj bi vladal predvsem zakon močnejšega, pri čemer so najmočnejši navadno pazniki oziroma pravosodni policisti. A nedavno pismo prijavitelja, katerega ime hranimo v uredništvu, naslovljeno na vse pristojne in najvišje državnike, vodstvo in osebje edinega slovenskega zapora za ženske na Igu očita zlorabo prisilnih sredstev in druge hude kršitve vsaj v primeru ene zapornice (njeno ime prav tako hranimo v uredništvu). Na pristojne smo se zato obrnili tudi mi in dobili presenetljiva, skrb zbujajoča pojasnila.

Očitki osebju zapora na Igu se nanašajo predvsem na prekoračitve pooblastil v obliki zlorabe fizične sile oziroma na njeno uporabo, kadar za to niso podani zakonski pogoji, ter nameščanje v samico v nasprotju z zakonsko določenimi pravili in celo uporabo samice, ki ne izpolnjuje z zakonom določenih normativov. Pravzaprav gre za očitke o mučenju.

Z uprave za izvrševanje kazenskih sankcij smo dobili tole pojasnilo: »Ostro zavračamo očitke o neprimernem ravnanju zaposlenih v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig, ki so navedeni v pisanju, ki ste nam ga posredovali v opredelitev. Gre za neresnične navedbe, do katerih se je težko konkretno opredeliti, razumeti pa jih je mogoče kot zlonamerne, namenjene blatenju organa oziroma zaposlenih v njem.« Hkrati smo zaprosili tudi za nekaj statističnih podatkov o rabi prisilnih sredstev zoper obsojenke in namestitvah v samico za zadnjih pet let. Iz teh podatkov je razviden trend povečevanja števila namestitev v samico.

Od leta 2019 do 2022 sta bili v povprečju dve na leto, leta 2023 jih je bilo kar 13, leto za tem osem, letos pa v osmih mesecih že pet. Še precej bolj jasen je negativen trend pri rabi prisilnih sredstev v tem zaporu. Prisilna sredstva zoper obsojenke so bila od leta 2019 do 2022 uporabljena v povprečju trikrat na leto, leta 2023 in 2024 po desetkrat, v le osmih mesecih letošnjega leta pa že kar 12-krat.

V upravi sicer niso pojasnili skrb zbujajočega trenda povečevanja števila najhujših posegov pri enako obsežni zaporniški populaciji.

So pa pri Državnem preventivnem mehanizmu – katerega pristojnost je preverjanje tovrstnih očitkov in ki deluje pri uradu varuha človekovih pravic – pojasnili, da zadevo preverjajo, a da postopek še ni končan. Seznanjeni so tudi z omenjenimi podatki o rabi prisilnih sredstev in jih vidijo kot »razmeroma nizke številke, ki pa lahko zbujajo skrb, še posebej, če kažejo na trend naraščanja, kar terja podrobnejšo analizo vzrokov«.

Nadzor tovrstnih ustanov zaprtega tipa, med katere spadajo tudi zapori, je vedno otežen, saj morajo v odsotnosti kakršnegakoli dejanskega nadzora občasni zunanji nadzorniki (iz urada varuha človekovih pravic) vodstvu zapora bolj ali manj verjeti na besedo, da je vse v redu in da se spoštujejo konvencijske pravice, vse drugo pa je le »zlonamerno blatenje organa in zaposlenih v njem«.