Dva leva / Vlado Miheljak: Politika kot priložnost

»Politika se dela z glavo in ne z drugimi deli telesa ali dušo. ... Odsotnost distance kot take je eden od smrtnih grehov vsakega politika. ... Politik mora vsak dan in vsako uro dneva v sebi premagovati povsem trivialnega, človeškega sovražnika – samoljubje, ki je nasprotnik vsakršne vsebinske danosti in distance, v tem primeru distance do samega sebe.«

»Če odstopim kot evropski poslanec, potem moram iti na zavod za zaposlovanje, ker druge službe nimam.«

»Nove stranke so valilnice novih težkokategornikov. Ljudje, s katerimi gradimo ta projekt, bodo v naslednjem mandatu postali težkokategorniki.«

Čeprav je do volitev še razmeroma daleč, pa je politika tako podivjana, kot da bodo že naslednjo nedeljo. Človek bi si zato želel, da bi bilo vse skupaj že za nami, pa kakršenkoli že bo rezultat. No, bojim se sicer, da ne dober za tiste, ki na politiko zrejo s podobno dioptrijo kot podpisani. V zadnjem času se je uveljavila nekoliko lenobna krilatica, da so v politiki vsi isti. Ne, niso isti in tudi enaki ne. Se pa tako morda zdi, če jih gledamo preveč od blizu. Če pogled odmaknemo, se razlike ne manjšajo, kot bi pričakovali, ampak povečujejo. Kot pri abstraktni sestavljanki. Šele distanca omogoči celostni vtis. Zato je zgrešeno predpostavljati, da če so ali se nam zdijo vsi »isti«, da bodo tudi posledice enake. Ne, nikakor. Janša bo v četrtem poskusu sledil izkušnji svojega prijatelja in vzornika Orbána, ki je prvič volitve izgubil, ker je bil preveč previden in se je nenehno spraševal, kaj bo porekla Evropa. Ko se je o tem nehal spraševati, je šele zares utrdil svojo avtoritarno oblast. Evropa je sicer to ali ono rekla, a nič naredila. In podobno bo tudi četrti Janša povrnil v deželo vzdušje, kakršno ni vladalo v Sloveniji vsaj od časa njegovih pohodov v Jajce, v Kumrovec in na druge božje poti zaslepljene partijske mladeži. Zato je treba njegov ponovni vzpon nujno preprečiti. A tu se lahko zapletemo v zmotne predpostavke, da med tisto »vse«, kar moramo in moremo narediti, vštevamo tudi toleranco do ekscesov in zlorab trenutnih oblastnikov. Iz novejše zgodovine politične Slovenije že vemo, da s tem nič ne rešimo. Izbirati manjše zlo še vedno pomeni izbirati zlo. Izbirati (hipotetično kajpak) politike, ki zgolj manj kradejo, manj lažejo, manj manipulirajo ... manj kršijo pravni red in zlorabljajo demokratični ustroj ..., je popoln poraz, saj vodi javnost v politično apatijo, kar potem posledično pospeši vzpon najslabše politike.

Sploh pa je problem, ker razpadajo temeljne vrednotne orientacije ponudnikov politične izbire. Dokler nagovarjajo (ali nategujejo) volilno telo stranke z (vsaj načelno) artikulirano programsko identiteto, je vsaj upanje, da za morebitnimi slabimi političnimi garniturami pridejo boljše. No, stranka SD sicer takšno predpostavko negira. Odkar je Pahor ukradel in zlorabil socialdemokracijo, so se zvrstili v vrhu stranke preračunljivci, nestanovitneži, manipulanti. In sedanji predsednik Han, ki bi lahko bil karkoli, tudi podpredsednik SDS, je zgolj postaja v genezi tega razkroja stranke.

No, vseeno pa so poseben in največji problem tako imenovane personalizirane stranke, ki izpostavljajo lik vodje. Torej, ko ne oblikujeta identitete stranke program in vsebinska razlika, ampak persona. Kdo že? Žerjav, Virant, Janković, Cerar, Šarec, Bratušek, Prebilič ... Kot narodnozabavni ansambli, cirkuške družine, podeželske gostilne. Denimo, Ansambel letečega Žerjava, Krčma pri kočevskem Prebiliču in podobno.

Na splošno pa je treba zavrniti tudi politike, ki namesto idej in programov prodajajo svoje rokodelske, fizkulturne, glumaške talente, za katere se namesto glave uporabljajo drugi deli telesa. Takšno politiko je poosebljal in do perverznosti razvil Borut Pahor. Zavrniti pa je treba tudi tiste, ki verjamejo, da so izbranci, ki sledijo notranjemu klicu, ki je onkraj racionalnega političnega interesa. Hja, takšni naj gredo raje študirat na teološko fakulteto ali pa na Jambrekovo fakulteto za psihoterapijo. Glede na nestanovitno in nenehno prehajanje iskalcev zaposlitve in/ali udejanjanje notranjega klica iz stranke v stranko bi bilo mikavno (čeprav seveda ni mogoče) omejiti število prehodov med strankami. Navsezadnje ima tudi mladoletni dijak za računstvo ali slovenščino omejeno število popravcev. Na strankarskem odru pa iste obraze gledamo v vedno novih konstelacijah. Kdo pa je nov v vodstvu Prebiličeve ali Logarjeve stranke?

Weber je že pred več kot sto leti opozarjal, da je politika primeren poklic le za tistega, »ki je prepričan, da ga ne bo strlo, ko bo svet, z njegovega gledišča, preveč neumen ali preveč zloben za to, kar mu hoče ponuditi; le tisti, ki je prepričan, da zmore vsemu navkljub reči ’pa vendar’, je ’poklican’ za politiko.«