Žive meje / N'toko: Kakšen je načrt?

V dneh, ko se intenzivno ukvarjam s kampanjo za referendumsko zavrnitev nove pokojninske reforme, se veliko pogovarjam tudi s podporniki reforme. Izkaže se, da lahko glede večine točk z marsikom pridemo do skupnih zaključkov: strinjamo se, da je ohranjanje nizkega prispevka delodajalcev krivično, strinjamo se, da zviševanje upokojitvene starosti in podaljševanje referenčnega obdobja za izračun pokojnin ni dobro, in strinjamo se, da je slabšanje usklajevanja pokojnin neustrezna rešitev, četudi se prelaga na prihodnjo generacijo. A na koncu se razidemo pri prepričanju, ki najbolj prevladuje med levo usmerjenimi podporniki pokojninske reforme: morda ta res ni najboljša, ampak vse to bo tako ali tako treba narediti, in čez nekaj let bo brez dvoma le še slabše – prišla bo kriza in prišel bo Janša, takrat bo šele hudič. Treba se je naučiti sprejemati kompromise … Bolje je požreti grenko pilulo takoj.

Seveda lahko s takim razmišljanjem deloma simpatiziramo – če verjamemo, da nas bodo varčevalni ukrepi tako ali tako zadeli, naj bodo vsaj najmanj boleči, kar so lahko. A če ta logika drži, si moramo postaviti nekaj resnih vprašanj glede tega, kaj pravzaprav hočemo od politike. Kajti grožnje z mračno prihodnostjo vlada ni uporabila zgolj pri pokojninski reformi – popolnoma isto nam je rekla, ko se je sprejemal novi vojaški proračun: glejte, tako ali tako bomo morali prej ali slej dati pet odstotkov BDP za vojno, ali ni bolje, da to storimo mi, ki bomo zraven dali še nekaj za mostove in bolnišnice? Bi radi, da to sprejema Janša? Identičen odgovor sem dobil od evropskega poslanca, ko mi je razlagal, zakaj je podpisal brutalni evropski migracijski pakt, čeprav se z njim niti najmanj ne strinja: to smo morali podpisati, sicer bi čez nekaj let to naredila desnica in bi bilo še huje. In naprej, zakaj so evropski odločevalci popustili pri tako rekoč vseh podnebnih zavezah? Uganili ste: če ne bomo mi, bodo vse to razsuli desničarji, ki zanikajo že sam obstoj podnebnih sprememb. Zakaj ne ustavijo sodelovanja z Izraelom, da bi preprečili genocid? Ah, pa saj veste, da jim bo desnica dala še več orožja kot mi!

Tako se je izrisala težava liberalnega političnega reda. To ni nepripravljenost na sprejemanje kompromisov, to ni nesposobnost soočenja z resničnostjo … Njihova težava je, da izvajajo politični program desnice! Njihova vizija prihodnosti je popolnoma enaka viziji desnice: prišle bodo še večje gospodarske krize, delali bomo več in dlje, šli bomo v vojno, iztrebili bomo Palestince, podnebne spremembe bodo spalile pol planeta, mi pa bomo še krutejši do tujcev. Kot vidite, ni v liberalnem nazoru popolnoma nobene predstave, kako bi lahko bilo kaj drugače. In levi volivci se moramo z vsem tem po nareku »manjšega zla« pač sprijazniti. Nasprotovanje neizogibnemu zdrsu v apokalipso poznega kapitalizma je neodgovorno in razdiralno, saj s tem le pospešujemo prihod tiste oblasti, za katero vsi vemo, da bo v tej prihodnosti vladala. Kajti liberalni pol ni le sprijaznjen z uničenjem planeta in vojno vseh proti vsem, sprijaznjen je tudi s prihajajočo diktaturo desnih populistov – »saj vsi vemo, da bo naslednjo reformo sprejemal Janša«.

Pa je res tako? Ali ne bi bilo mogoče ubrati politične poti, ki bi vodila kam drugam? Po prepričanju levosredinskih politikov očitno ne, saj nimajo prav nobenega načrta za obrat v drugo smer. A ko bodo napovedane krize dejansko prišle, ima desnica vsaj pripravljen načrt in ideološko zagretost, da ga izpelje. Z užitkom bo izvajala varčevalne ukrepe, z veliko podporo volivcev bo zapirala meje, brutalizirala tujce in manjšine, z zanosom bo pošiljala orožje in vojake na fronte … Vse to se ujema s svetovnimi nazori, ki jih propagira med svojimi podporniki. Kako pa mislijo varčevanje in militarizacijo izpeljati liberalci in socialdemokrati? No, to smo lahko okusili v zadnjih mesecih: najprej z zavajanjem javnosti, da njihove poteze niso zares to, kar so (»saj nismo v resnici obljubili petih odstotkov za orožje, to je bil samo blef …«), nato pa s strašenjem volivcev, češ: »Tiho bodite, bi radi priklicali Janšo?« Seveda vedo, da bodo tako volitve izgubili, a krivili bodo tiste, ki so si jih drznili na to opozoriti. Logika manjšega zla nam tako niti najmanj ne pomaga preprečiti prihoda tistega večjega, končnega zla, ampak mu zgolj utrjuje pot – in popolnoma nič drugače ni z reformami, kot je aktualna pokojninska, ki je uvertura v novo fazo varčevanja.

Tako se vrnemo k osnovnemu vprašanju: kaj sploh hočemo od politike? Mar ni njen osnovni smoter prav v tem, da vpliva na razmere v prihodnosti? Kakšen smisel ima politično delovanje, če je že vnaprej sprijaznjeno s civilizacijskim zatonom? Če je slabši jutri zagotovljeno dejstvo, je vendarle najbolj smiselno, da opustimo kakršenkoli angažma in se prepustimo apatiji – nekaj, kar je velik del volivcev že zdavnaj spoznal. Če pa v politiko še vedno verjamemo, je to lahko zgolj in samo zato, ker nad prihodnostjo še nismo obupali in mislimo, da bi jo bilo treba zlepa ali zgrda spremeniti. Od politike skratka pričakujemo načrt, kako se bomo izognili varčevanju, krizi, vojni, okoljskemu uničenju … Ne pa načrt, kako se bomo z vsem tem sprijaznili in si zraven pomirili vest. Ko tega načrta pri parlamentarnih strankah ne najdemo, mora s svojimi aktivnostmi vlogo vizionarja prevzeti ljudstvo samo. Prav to se je zadnje mesece dogajalo na množičnih shodih od Italije, Španije, Francije, Belgije pa do Srbije in Grčije … In dokler smo zmožni kolektivne akcije in organiziranja, prihodnost še ni izgubljena, pa naj nam funkcionarji to še tako vneto dokazujejo.