V središču / Prvo pravilo: Ne popravljaj Trumpa

Politični memoari so pogosto mučno branje. Avtorji so obzirni do kolegov, nasprotja pogosto zamolčijo. Norveškemu finančnemu ministru Jensu Stoltenbergu, ki je bil od leta 2014 do 2024 generalni sekretar Nata, se to zdi narobe. »Menim, da je treba razkriti tudi nesporazume,« je socialdemokrat zapisal v spominih, ki so izšli pred kratkim. Svoje mnenje je tudi upošteval, predvsem, kar zadeva ameriškega predsednika Donalda Trumpa.

Junija 2020 je Stoltenberg telefoniral takratnemu in sedanjemu ameriškemu predsedniku, da bi se pogovorila o umiku ameriških vojaških čet iz Afganistana. Pogovor je potekal drugače, kot se je nadejal.

Stoltenberg: »Pozdravljeni, tukaj …«
Trump: »… kako ste kaj?«
Stoltenberg: »Dobro …«
Trump: »Kitajska nas je pošteno udarila, te seronje, nad nas so poslali to kugo … Grozno, kaj nam počnejo, pa bi to lahko preprečili. Živa groza, dragi moj prijatelj, živa groza.«

Trump je govoril o covid-19. Potem se je spravil nad nekdanjo nemško kanclerko Angelo Merkel. V Natu so se dogovorili, da naj bi se vse članice trudile za povečanje porabe za vojaške namene na dva odstotka bruto domačega proizvoda. Nemčija je zanjo namenjala poldrugi odstotek, Trump pa je trdil, da ne dosega niti odstotka.

Trump: »Ko je treba plačati, se obnašajo kot pravi lopovi. Veste, na Nemce se ne morete zanesti. Ne bodo nam pomagali, če jih bomo potrebovali v kakšni vojni. Na to lahko stavite … Angelo je strah covida. Če jo je strah bolezni, jo je strah tudi krogel, ni tako? … Ne moremo se zanesti nanjo.«

Stoltenberg pravi, da njegovi spomini niso zgodba o razkolu v zavezništvu, ne govorijo o tem, kaj ga razdvaja. Mogoče bi moral pred nastopom v Frankfurtu vnovič prebrati svojo knjigo.

Stoltenberg je med drugim zapisal, da je Trump predsednik, ki mu ni para. Najožjim sodelavcem je zabičal, da malodušno stokanje zaradi Trumpa na internih zasedanjih ni sprejemljivo, prepovedal jim je tudi zavijanje z očmi ob Trumpovih objavah na Twitterju, bučen smeh ob posnetkih njegovih nastopov, pripovedovanje šal med partijo golfa. Preveč ga je skrbelo, da bi Washington izvedel za nespoštljivo vedenje Natovih zaposlenih.

Stoltenberg, star 66 let, je visok, vitek mož. V Bruslju so njegovi nastopi pogosto delovali togo in novinarji so ga ožigosali za »govoreči avtomat«. Vendar je to, kar je zdaj izdal v sodelovanju z novinarjem Perom Andersom Madsenom, presenetljivo kratkočasno, verjetno predvsem zaradi doživetij z ameriškim predsednikom, ki se je leta 2017 prvič vselil v Belo hišo in ni imel laskavega mnenja o Severnoatlantskem zavezništvu.

Trump je grozil, da bodo ZDA zapustile Nato, če zaveznice, predvsem Nemčija, ne bodo povečale naložb v oborožitev. Še danes ni jasno, ali bi grožnje tudi uresničil, mogoče je bila to le pogajalska taktika, da bi spodbudil izvoz ameriškega orožja – ali pa je samo govoril tja v en dan.

Vsekakor so grožnje zvenele verodostojno, je v knjigi zapisal Stoltenberg. Nekdanji Natov vodja je odkrito opisal, kako se je trudil za Trumpovo naklonjenost: »Moja naloga je bila zagotoviti Natovo enotnost.«

Prvo pravilo: Raje ne popravljal Trumpa. Njegov svetovalec za varnostna vprašanja John Bolton je Stoltenberga posvaril: »S predsednikom ne razpravljajte, predvsem ne o številkah. Samo čas boste zapravljali.« Tako je Norvežan pogosto molče poslušal, ko je Trump nizal izmišljotine.

Druga zvijača: Stoltenberg je nekatere Trumpove predloge sprejel, hkrati pa preoblikoval druge. To je očitno storil tudi z zamislijo, da bi Nato razširili na Bližnji vzhod in ga preimenovali v Nato-ME, Nato Bližnji vzhod (v angleščini Nato Middle East). Trump se je bahal: »Kakšno čudovito ime. Dobro znam izbirati imena.« Stoltenberg se je strinjal – a le deloma. Zavezništvo je sklenilo, da bo okrepilo usposabljanje v Iraku, ime pa je ostalo enako.

Nesporazumi v zavezništvu so vrhunec dosegli na Natovem srečanju v Bruslju julija 2018. Ena od prič je Spieglovim novinarjem poročala, kaj se je dogajalo. Stoltenbergova različica se razlikuje le v podrobnostih. Trump je že prispel slabe volje in med skupnim zajtrkom je Stoltenberg doživel prvo bombardiranje z očitki. Nova Natova zgradba naj bi bila predraga, zaveznice naj bi premalo namenjale za obrambo, za Nemce pa je povedal: »So povsem pod ruskim nadzorom.«

Drugi dan sestanka se je nadaljeval v širšem krogu voditeljev držav in vlad. Najpozneje do 1. januarja 2019, torej v nekaj mesecih, naj bi zaveznice obrambno porabo zvišale na dva odstotka bruto domačega proizvoda. Trump je zagrozil: »Ali pa bomo … naredili po svoje.« Tako ga navaja Stoltenberg.

Pobudo je prevzela Merklova: »Ne more ostati pri tem.« Krog sogovornikov so zmanjšali in skoraj vsi sodelavci so morali zapustiti dvorano, z veliko delegacijo so vztrajali le Američani. Trump se je lotil vsake države posebej: »Hrvaška: saj ne morem verjeti, 1,26 odstotka. Očitno se vam zdi, da ste bankrotirali … Francija: 1,79 odstotka. Ni slabo, Emmanuel. A niste še dovolj dolgo predsednik, to bo šlo še navzdol. Nemčija: 1,2 odstotka. Dajte no, vendar, Angela. Poljska: 1,99 odstotka. Super ste. Hvala, Poljska.«

Iznajdljivi Mark Rutte, nizozemski premier in danes Stoltenbergov naslednik na vrhu Nata, je Trumpa nazadnje pomiril z laskanjem, da je vendar uspešen mož in naj le dobro pogleda. Zaradi njega so zaveznice za obrambo namenile 33 milijard dolarjev več. Trumpov obraz je ob teh besedah zasijal in ni več omenjal izstopa iz Nata.

Stoltenberg meni, da je Trump kljub nastopom, s katerimi je načel zaupanje v ZDA kot poroka varnosti, na splošno pripomogel k okrepitvi zavezništva – poudaril je tudi povečanje obrambnega proračuna v državah članicah. Vendar so te občutno večji delež za obrambo namenile šele po velikem ruskem napadu, ko Trump ni bil več ameriški predsednik.

Trumpov svetovalec Bolton je Stoltenberga posvaril, naj s predsednikom ne razpravlja, saj bo samo zapravljal čas. Tako je Norvežan le poslušal, ko je Trump nizal izmišljotine.

Stoltenberg v spominih ne prizanaša niti sebi. Kot diplomirani ekonomist je bil dolgo minister in nato premier, preden je prevzel vodenje Nata. Priznava, da je prilagodil številna svoja mnenja. Ko je bil še mlad socialdemokratski politik, je navijal za izstop Norveške iz Nata, pozneje je zagovarjal okrepitev trgovine s plinom med Rusijo in zahodno Evropo. Poleg tega je bil med številnimi nasprotniki ukrajinskega članstva v Natu na srečanju voditeljev držav in vlad v Bukarešti leta 2008.

Ker je imel na položaju norveškega premiera dobre izkušnje s kremeljskim vladarjem Vladimirjem Putinom, je po lastnih navedbah upal, da bo kot generalni sekretar Nata lahko izboljšal uradno stališče zavezništva glede Rusije. Položaj pa je zasedel oktobra 2014, ko se je že začel ruski napad na vzhodni del Ukrajine.

Norvežan je kmalu spoznal, da je z moskovskega zornega kota Nato hujši kot vsota njegovih članic. Po njegovem mnenju Putinov režim v zavezništvu vidi orodje, s katerim želijo Rusijo potisniti iz Evrope in vzpostaviti svetovno ureditev, v kateri bi glavno besedo imele ZDA.

Vendar pa Stoltenberg opisuje tudi razliko med tem, kako je Rusijo videl s sedeža Nata in kakšna se mu je zdela iz premierovega urada v Oslu. Ta razlika je bila večja in odločilnejša, kot si je bil predstavljal.

Primer: pridružil se je kritikam številnih politikov in novinarjev na račun ruskih letal, ki so nad baltskim območjem letela brez vključenih transponderjev, napravic, ki kontroli letenja pošiljajo podatke o višini, hitrosti in osnovnih značilnostih letala. To je namenjeno zagotavljanju varnosti v zračnem prometu. V kritikah so namigovali, da se Zahod obnaša drugače, a je Spieglova raziskava pokazala, da so tudi številna bojna reaktivna letala držav članic Nata izklapljala transponderje. Nihče v Bruslju ga ni obvestil o tej navadi, zdaj piše v spominih, glede Rusov pa se je razširilo prepričanje, da se lahko udriha po njih.

Stoltenberg v spominih ne prizanaša niti sebi. Priznava, da je prilagodil številna svoja mnenja.

Obžaluje tudi druge napake Zahoda, saj so vrgle senco na odnose z Rusijo. Še posebej izstopa, da navaja anonimne glasove v zahodnih državah, ki so po zlomu Sovjetske zveze leta 1991 menili, da bi morali spremeniti meje med nekdanjimi sovjetskimi republikami, na primer zato, ker naj bi bila Ukrajina prevelika. Tega si kljub vsemu ni upal nihče storiti, zveni pa, kot da Stoltenberg nekako vseeno razume rusko pritoževanje glede poteka meje z Ukrajino.

Hkrati ne pušča dvoma, da je z vsem srcem na ukrajinski strani. Naklonjeno opisuje pogovore z obupanim Zelenskim takoj po ruskem napadu februarja 2022. Ukrajinski predsednik je Nato prosil, naj uvede prepoved preletov nad njegovo domovino: »Civilisti umirajo; samo včeraj so ubili 16 otrok. Ali obstajajo pravne omejitve, zaradi katerih ne morete zapreti zračnega prostora?« Stoltenberg je s težkim srcem zavrnil ukrajinsko prošnjo. »Zavzeli smo se za Ukrajino, umreti pa nismo želeli zanjo. To je kruta resnica.«

Norvežana muči vprašanje, ali bi Zahod lahko preprečil veliki ruski napad. Post festum meni, da je zamudil priložnost za to: po ruski priključitvi Krimskega polotoka leta 2014 Ukrajini niso ponudili obsežnejše vojaške pomoči.

Pozneje se je Stoltenberg pridružil najglasnejšim zagovornikom pomoči Ukrajini in ruske grožnje ga niso omajale pri tem. Iz njegovega opisa je mogoče sklepati, da so imeli različno mnenje o nevarnosti uporabe jedrskega orožja, s katero je grozil Putin. Američani so jeseni 2022 verjetnost, da bi Putin nad Ukrajino poslal jedrske konice, ocenjevali za polovično. Kijevu je pred tem uspelo osvoboditi obsežne predele, ki so jih že zavzeli Rusi. Temu primerno se je stopnjevala živčnost v Beli hiši.

Stoltenberg pravi, da njegovi spomini niso zgodba o razkolu v zavezništvu, ne govorijo o tem, kaj ga razdvaja. Mogoče bi moral pred nastopom v Frankfurtu vnovič prebrati svojo knjigo. 

© 2025 Der Spiegel