Uvodnik / Grega Repovž: Ni bližnjic

Leta 2017 sem bil v Berlinu oropan – ukradli so mi nahrbtnik. V njem so bili vsi družinski dokumenti, jakni obeh otrok, seveda tudi vse bančne kartice in denar. Krajo smo prijavili na policijo in nad ravnanjem policije smo bili lahko le navdušeni. Ne le, da so krajo nahrbtnika vzeli resno, med pogovorom je kriminalist otrokoma prinesel piškote in sok. Zgodba ima nadaljevanje: naslednji dan smo le korak od doma srečali dva moška in eden izmed njiju je imel na sebi jakno starejšega sina. Brez kakršnegakoli razmišljanja sem začel hoditi za njima, vmes poklical na številko nemške policije za nujne primere in povedal, da hodim za dvema moškima, ker ima eden od njiju oblečeno jakno mojega otroka, ki so nam jo dan prej ukradli. Niso me spraševali po imenu, niso se ukvarjali s tem, da sem zgolj tujec in da govorim angleško – operater je rekel, naj ostanem na liniji in moškima z varne razdalje sledim, njim pa sporočam svojo lokacijo. Nisem vedel, kaj se bo zgodilo niti kaj res počnem. V nekem trenutku mi je rekel, naj se ustavim in umaknem. A za to nisem imel več časa: tisti hip sta se z obeh strani Reuterstrasse pripeljala blindirana policijska kombija in iz njiju je že med ustavljanjem poskakalo 12 policistov v popolni bojni opremi, s težkim orožjem, ob zid pritisnilo oba moška in jima nataknilo lisice. Moška sta bila nemudoma aretirana, policisti pa so iz njunih žepov potegnili dva noža in bokser. Čez pet mesecev so nam iz Berlina poslali jakno, saj ni bila več dokazno gradivo, priloženo pa je bilo tudi na roko napisano pismo, v katerem je kriminalist posebne pozdrave namenil otrokoma in pri tem pravilno napisal njuni slovenski imeni. Sodni postopek zoper oba moška je bil končan, ker sta bila pred tem vpletena v več hudih kaznivih dejanj, sta dobila večletne zaporne kazni.

O takšni policijski obravnavi lahko prebivalci Slovenije zgolj beremo.

Kriminal in nasilje sta doma po celotni zemeljski obli. Povsod so zlikovci, nasilneži, povsod se pojavijo tolpe in organiziran kriminal. Ponekod imajo nasilje bolj pod nadzorom, drugod manj. Tudi slovensko prestolnico je na primer v preteklih desetletjih teroriziralo več tolp, v zadnjem letu pa ima prestolnica spet to težavo: mlade v Ljubljani že slabo leto terorizirajo skupine neonacistov, pri čemer so nekateri celo mladoletni. V napadih – v uredništvu imamo zabeleženih že kar pet primerov hudih telesnih poškodb – uporabljajo kovinske palice in drugo hladno orožje. A ljubljanska policija in tožilstvo jih še vedno obravnava kot »mladostniške nasilneže«, napade pa kot nepomembne pretepe. Od prvih napadov je preteklo že skoraj leto dni – in čisto nič se še ni zgodilo. No, to ni res. Tolpe s hladnim orožjem oboroženih neonacistov so danes nekaj, kar je že del Ljubljane. In del Ljubljane je tudi zavedanje, da policija zoper to nasilje ne ukrepa, prav tako ne tožilstvo.

Vse to navajamo iz zelo jasnega razloga. Da bi predočili, kaj je največji problem eskalacije v Novem mestu – da se zdaj že dolga leta prebivalci jugovzhodne Slovenije ne morejo več zanesti ne na policijo, ne na tožilstvo, ne na sodstvo. Da že dolgo ne morejo računati nanje. Zato večine deliktov, ki se jim zgodi, celo nasilja, niti ne prijavljajo. Tako rekoč nihče v Novem mestu pa ne prijavi, če mu ukradejo nahrbtnik. A tako je že desetletja – le vsako leto je za odtenek slabše. Posamični Romi so v organizirani kriminal vpleteni že od časa vojn, ko se je začela trgovina z orožjem – in že od takrat gre vse navzdol. A bistven problem je prav v represivnih in pravosodnih organih, ki naj bi bili zastopniki in skrbniki slehernika – ti te svoje funkcije že dolgo sploh ne izvajajo. Policija žrtev ne zaščiti, preiskave se vlečejo, to pa se potem le nadaljuje ali celo stopnjuje v postopkih pred tožilstvom in sodiščem, meseci tečejo in se spremenijo v leta.

Zadeve so še hujše. Pa ne zgolj v Novem mestu oziroma jugozahodni Sloveniji – po vsej državi je tako. V Novem mestu je zgolj bolj vidno in otipljivo, ker je vsega več in je izvor nasilja in kriminala tako jasen. Drugod po državi je vse bolj razpršeno – zato ta razpad zmožnosti represivnih in pravosodnih organov ni tako viden. A ne gre zgolj za nezmožnost, dejansko je nasilje v Sloveniji blago obravnavano. Raziskave slovenskega inštituta za kriminologijo na primer neizpodbitno kažejo, da se v Sloveniji kriminalna dejanja zoper spolno nedotakljivost obravnavajo blago. Storilcem se izrekajo kazni na spodnji meji zakonsko določenega razpona, pogosto pod njo, običajno so obsodbe pogojne.

Seveda bi zdaj lahko zapisali, da je treba vse skupaj razhajkati, uvesti prisilno upravo v te institucije, zamenjati vse šefe itd. Ne, to delajo politiki že tri desetletja – enako, kot počnejo tudi z romsko politiko. Vse te institucije so vedno znova poligon političnega izživljanja. In edina prava smer je nasprotna in mučna: če želimo, da bodo ti organi kdaj začeli delovati tako, da bomo na koncu od njih dobili tisto, kar od njih pričakujemo, torej podporo in spoštovanje, jih bo treba okrepiti. Ni bližnjic – in prav romska problematika je dokaz za to. S konstantnim rušenjem, uničevanjem, demoliranjem in kleščenjem teh institucij smo dobili prav to, kar imamo danes.