Pamflet / Bernard Nežmah: Pokora v Novem mestu

Javna seja mestnega sveta v Novem mestu je prelomni dogodek v mandatu aktualne vlade. Premier Robert Golob se je doslej udeleževal le dogodkov, na katerih ga je publika slavila, in dajal intervjuje medijem, ki so mu bili naklonjeni ali vsaj kurtoazno spoštljivi. Nenaklonjenih okolij se je sistematično izogibal. Vprašanja poslancev v parlamentu so bila edini okvir, v katerem se je soočal z najostrejšimi kritikami, ki pa jih je avtomatično zavračal, ne da bi odgovarjal na vsebinske argumente. Zadoščalo je, da je oponiral z dobro zvenečo metaforo ali pa sam kritikom očital, kaj oni v predhodnih vladah niso storili, in osrednji mediji so polemiko predstavili kot njegovo uspešno obrambo. Podobno tudi drugi ministri, Simon Maljevac je sicer eden redkih, ki se pojavlja v televizijskih studiih s političnimi antagonisti, s katerimi pa ne vodi dialoga, ampak si izreka samohvalo, kako je najboljši od vseh dosedanjih ministrov v zgodovini slovenske države. Ob uboju Aleša Šutarja s strani romskega pretepača se je oglasil Luka Mesec, odgovoren v vladi za vprašanja romske integracije, in izrekel: Danes prvič, zadnjič in nikoli več. A običajni spin, ki ministra odreši odgovornosti, tokrat ni zadoščal. Čeravno blagozvočen, je sprt z realnostjo - ministrova beseda še nikoli ni ustavila ubojev, predvsem pa prebivalstvo Dolenjske, Bele Krajine in Posavja, ki redno doživlja romsko nasilje, ni medijski svet, ki ga lahko politik odpravi s floskulo. V Novem mestu se je tako pred občinsko stavbo zbralo blizu deset tisoč protestnikov, lokalni župan pa je organiziral javno sejo mestnega sveta, na katero je povabil župane občin z romsko populacijo in vladne ministre s premierjem na čelu. Neposredni prenos je bil zgodovinski: Robert Golob, Luka Mesec, Boštjan Poklukar in drugi ministri so bili primorani, da nepremično sedijo v dvorani in poslušajo kritike na svojo politiko. Več kot dve uri je moral predsednik vlade smrtno bled poslušati serijo očitkov na svoja ravnanja, ko pa je naposled le spregovoril, so ga spremljale salve žvižgov množice pred občinsko stavbo. Tokrat prvič ni ravnal v svojem stilu protinapada, ampak je molče sprejel kritike, vdano poslušal očitek, kako njegova vlada bolj varuje nutrije kot civilno prebivalstvo, in potem napovedal vpeljavo restriktivnih zakonov, ki jih je skupnost županov neuspešno terjala že leta, a jih je njegova koalicijska večina enega za drugim zavrnila, ne da bi jih sploh obravnavala na sejah parlamenta. Zdaj po silnem ljudskem uporu pa je nenadoma posvojil njihove zahteve in sprejel dejstvo, da je romsko nasilništvo, ki ga postava ne sankcionira, eden krucialnih problemov varnosti v posameznih delih države.