Kolumna / Janko Lorenci: Večno sprta levica

Leva politična scena je tradicionalno razdrobljena, polna različnih struj, pogledov in sporov. Včasih gre v tej svoji pestrosti tako daleč, da postane samouničevalna. Približek takemu stanju lahko zdaj opazujemo v Sloveniji. Najprej se je izrazil z izključitvijo Kordiša iz Levice, zdaj pa z jezo Glasu ljudstva in somišljenikov na pokojninsko reformo in delovanje koalicije nasploh.

Del tega dogajanja si je mogoče razložiti z delitvijo leve scene (v politiki in civilni družbi) na pragmatično in »čisto« strujo, tisto, ki se zavzema za radikalne spremembe – zamenjavo ureditve. To delitev rade spremljajo značilnosti, ki jih prinaša pripadnost tej ali oni skupini (zapiranje v svoje miselne in nazorske mehurčke, težnje po osebnem uveljavljanju itd.).

Seveda je dobro, da leva scena ni slepo poenotena in enoumna. »Čisti« in pragmatiki so pogosto ostro sprti, včasih pa so vloge med njimi razumno razdeljene: prvi pazijo, da stranka (skupina) ne pozabi na alternativnost, drugi bolj gledajo na praktične učinke svojega delovanja. Tako je delovala tudi Levica, pri čemer je pri postopnem spreminjanju stranke prevladovala pragmatična (Meščeva) struja. Stranka bi lahko ostala gibanje, programsko čista, načelna, neomadeževana – in brez vpliva na realnost. Osnovna dilema je jasna in trda: z vstopom v strankarsko politiko in udeležbo na oblasti lahko majhna stranka izgubi dušo ali celo izgine, vendar nekaj tudi doseže. Prevladali so pragmatiki, gibanje se je prelevilo v stranko, ta pa je postala del oblasti. In kar nekaj dosegla. Pragmatiki so se tako potrdili tudi v realni, vsakdanji politiki. Toda notranje napetosti so ostale in se razpletle s Kordiševim slovesom od stranke.

Zdaj je z Levico in s koalicijo nasploh zelo nezadovoljen del leve civilne družbe. Glas ljudstva, skupina z lepo tradicijo, zaslužna zlasti za odpor proti janšizmu med epidemijo, med drugim nasprotuje Meščevi pokojninski reformi in za obe, Levico in vlado, uporablja ostre ocene. V Glasu ljudstva in v Delavski koaliciji je nemalo pametnih in angažiranih ljudi (Keber, Lukić, Jenull, N’toko …), čutiti pa je tudi nekaj tistega duha, ki je vodil »čisto« strujo v Levici. Nekateri očitki Glasu ljudstva so upravičeni, drugi ne, scela pa ima sedanje razmerje med koalicijo in delom leve civilne družbe jasne elemente samouničevanja levice. Izključitev »čistega« gromovnika Kordiša je poslabšala volilne možnosti Levice, a sobivanje struj je očitno postalo nemogoče. Stranki (s tem pa vsej koaliciji) dela škodo tudi trenje z Delavsko koalicijo, ki s svojimi sopotniki lahkotno naskakuje pokojninsko reformo in obuja staro zgodbo: leva scena se raje mikasti med seboj, kot da bi se ukvarjala s skupnim sovražnikom. Janši se ob tem seveda smeji.

Kritičnost civilnikov do oblasti je normalna in nujna. Toda pred očmi je dobro imeti celoto dogajanja in obdržati občutek za realnost. Koalicija dela napake, scela obnavlja sistemski status quo, o njeni temeljni demokratičnosti pa ni dvoma. In demokracija za ljudstvo (in Glas ljudstva) možnost izbire ohranja, avtokracija pa jo ukinja. Oblast dosega tudi pomembne premike iz dolgoletne ubijajoče negibnosti. Reformiranje zdravstva se opoteka, a javno zdravstvo ima pod to oblastjo jasno prednost. Prvič v zgodovini nove in starajoče se Slovenije se nekaj premika glede skrbi za ostarele. Pokojninska reforma je kompromis, vendar je nujna.

Ponovna Janševa vladavina bi vse to ustavila in odpravila. Vrat bi zavila tudi levi civilni družbi. Janša 4.0 bi bil bistveno hujši od Janše 3.0. Na roko mu gredo zunanje razmere – opotekanje sveta iz krize v krizo, rast skrajne desnice, šibka, Trumpu podrejena EU. Zahod je v globoki krizi predvsem zaradi (neoliberalne) ureditve, krvavo potrebne korenitih sprememb. Toda revolucije, velike vstaje ljudstva, zlepa ne bo; nikjer ni videti, kdo bi lahko bil njen nosilec. Pot naprej je ta čas mogoča le s postopnimi popravki statusa quo in z ohranjanjem demokracije.

To pri nas ta čas neidealno, a vendarle počne Golobova koalicija. Vsekakor stanja vsaj ne slabša. To je malo, a prekleto veliko v primerjavi s tem, kar bi prinesla nova vladavina janšizma. Če hočemo, da Slovenija ohrani znosne perspektive, tudi po marčnih volitvah potrebujemo zavezništvo in vladavino leve sredine – Svobode, Levice, SD in najbrž Prebiličevega Preroda.

Čez pol leta bomo na veliki, kar usodni prelomnici. Izid volitev je najbolj odvisen od ravnanja Golobove koalicije, deloma pa tudi od zrelosti nejanševskih medijev in leve civilne družbe. Levica dokazuje, da brez nekaj pragmatizma in realizma v politiki ne gre. To velja navsezadnje tudi za levo civilno družbo v njenih različnih mehurčkih z njim lastno dinamiko in temperaturo. Razglašanje najbolj »njene« stranke in koalicije za zgolj »manjše zlo« je ozkogledost, ki se ne meni za celoto in ne gleda v prihodnost niti za pol leta naprej. Je bolje kot vsaj nekaj reformirati in ohraniti demokracijo čakati na revolucijo, ki je morda nikoli ne bo?