Pogojna privlačnost demokracije

Janko Lorenci

3. 10. 2025  |  Mladina 40  |  Kolumna

Množenje avtokratov in vsakovrstnih trdorokcev je globalni fenomen. Zdaj je tudi na vrhu najmočnejše države na svetu že drugič človek, ki Ameriko spreminja v avtokracijo in se hoče trajno zasidrati v Beli hiši.

Avtoritarci postanejo nevarni, če dobijo v roke odločanje. Najslabše je, če pridejo na vrh države in jo začno predelovati. Z jasnim namenom: dobiti popolno oblast in jo obdržati za večno (no, vsaj do smrti).

Trdorokci napredujejo tudi na Zahodu. Njihovo rast poganja predvsem dominantni sistem (liberalna demokracija in nenadzorovani kapitalizem), ki na ozadju tradicionalnih ekonomsko-socialnih kriz, podnebnega zloma in staranja prebivalstva družbe muči in deformira. Predvsem krči socialno državo, odločilno za solidno in stabilno življenje večine. Naklonjenost demokraciji ljudem ni prirojena, je privzgojena, pridobljena, pa tudi utilitarna: samo svoboščine so premalo, potrebni so tudi kruh, maslo in občutek varnosti. Krčenje tega sklopa duši zavzetost za demokracijo in veča privlačnost avtokratov. Njihovo rast v osnovi omogočajo tako imenovani zmerni politiki, sicer bolj ali manj demokratični, a tudi sami preveč neoliberalni. Taki zanemarjajo socialnost, dopuščajo neznosne premoženjske razlike, izgubljajo zaupanje in prepuščajo prostor avtokratom.

Spreminjanje Zahoda pospešuje planetarno napredovanje avtokratov. Po eni strani sam po malem opušča liberalno demokracijo, ki jo je izumil in izvozil po svetu, po drugi strani razvojno relativno nazaduje, zlasti v primerjavi s Kitajsko, ki sploh ni demokratična. Vsaj formalno pa demokracija globalno še prevladuje. Avtokrati tako praviloma zrasejo v demokraciji. Navadno se začne nedolžno, ne z nasiljem. Da so na oblast izvoljeni, se morajo bodisi pretvarjati ali pa mora biti država že tako zanorjena, demokracija pa tako diskreditirana, da jih ljudstvo sicer pozna, a kljub temu izvoli. To se je zgodilo Ameriki, po podobni poti pa se opoteka Evropa.

Ko so avtoritarci enkrat na oblasti, začno državo sistematično razgrajevati. Osebno so pogosto kameleoni brez prepričanj, a vedno os svojega vesolja. Ker se prihodnost zdi mračna, praviloma glorificirajo preteklost, dobre stare čase, ko sta vladala red in mir, ko so »moški še bili moški in ženske ženske«. Vsi avtokrati povzdigujejo troje: patriarhalnost, vernost in nacionalizem. Vsi imajo tudi podobne metode: strahujejo, nagrajujejo lojalneže in kolaborante, uničujejo nadzorne točke, zlasti sodstvo in medije, in se spravljajo na ranljive manjšine (»komuniste«, priseljence, skupnost LGBT …). Kdor ni »naš«, je sovražnik.

V osnovi so sleparji. Osebno se hočejo ovekovečiti, družbo predelati, potem pa jo zamrzniti. Ne gradijo na velikih pričakovanjih in vizijah, ampak na razočaranju nad demokracijo in etablirano zmerno politiko. So trdi neoliberalci, ki si nadevajo socialne in patriotske maske. Generalno spodjedajo tri velike sklope: mednarodni povojni red, že tako pešajoči zeleni prehod in demokracijo. Obljubljajo nebesa, a delajo prihodnost še mračnejšo.

Tudi mi imamo svojega štrlečega avtoritarca, trdorokca, skrajnega desničarja. Janša je naš edini politik s potencialom, da zaduši demokracijo. Z vsakim novim mandatom je skrajnejši in brutalnejši. Če bo prišel na oblast četrtič, in to v času splošnega vzpona avtokratov in razmajane EU, bo, zvest Trumpov imitator, Slovenijo sekljal kot salamo.

Kako ustaviti, onemogočiti take tipe tu in po svetu?

Idealna rešitev bi bila sprememba sistema, ki avtokrate koti in dela privlačne. Žal takega zasuka ni na vidiku. Preostane skromnejša, a dosegljiva možnost: preprečiti vsaj to, da trdorokci pridejo na oblast. Smo del Unije visokih načel, toda predvsem vsaka članica sama mora opraviti s svojimi avtokrati in skrajno desnico. Tudi pri nas je to predvsem naloga zmerne politike, v marsičem preveč spetljane s kapitalom in lobiji, a še vedno znatno bolj socialne, demokratične in občutljive za pritiske javnosti, kot je skrajna desnica. Če pa avtokrat že pride na oblast, ga gre čim prej odvoliti, saj čez čas volitev ne bo več ali pa bodo gola formalnost.

Odgovorna pa ni zgolj zmerna, levosredinska politika. O novi vladi bo odločala tudi demokratična večina – levosredinski in nihajoči volivci, mediji, sindikati, akademiki, kulturniki, gospodarstveniki … Ta večina z redkimi izjemami molči in čaka, čeprav ve, da je med Janšo in Golobom kljub vsemu pomembna razlika. Prvi bo demokracijo ukinil, drugi je ne bo. Brez širšega demokratičnega odpora naša demokracija Janše 4.0 ne bo preživela. Molk, oportunizem in uravnoteževanje so voda na njegov mlin. Distanca do obeh političnih polov je potrebna, nujna, ekvidistanca pa nas rine v konec demokracije po slovensko.

Ta demokracija šepa in kreha, vendar dopušča, da si izberemo boljše ali slabše voditelje in s tem boljšo ali slabšo prihodnost. Ukinjena demokracija to izbiro izbriše. Grozi nam, da bomo okupirani od znotraj in kot politični subjekti izbrisani. V preostalih mesecih do volitev se lahko molčečneži oglasijo ali pa ne. Molk je včasih zlato, včasih pa vrv okoli lastnega vratu.